Milan Franc

KRIZA LIBERALIZMA V ZDA: MED PRAVICAMI POSAMEZNIKOV IN NEVTRALNO DRŽAVO

Namen te naloge je osvetliti trenutni položaj liberalizma kot vodilne svetovne politične ideologije ter še posebej težave, na katere je liberalna politična filozofija naletela zaradi različnih interpretacij posameznika in njegovih pravic napram državnim omejitvam. Znotraj splošno liberalnih okvirov se kažejo namreč vse večja nasprotja in nasprotovanja med tkim. republikansko interpretacijo posameznikovih pravic in dolžnosti znotraj nekega državnega sistema ter smerjo, ki tudi samo sebe imenuje 'liberalna'. Da torej ne bi bilo nepotrebnih nejasnosti, naj najprej razložim, kaj je mišljeno s 'splošno liberalnimi okviri': mišljena je državna ureditev, katere delovanje je utemeljeno s spoštovanjem človekovih pravic in lastnine avtonomnih posameznikov, delovanjem mehanizmov prostega trga ter institucijami predstavniške demokracije. Znotraj teh postavk pa prihaja do vse večjih razhajanj med republikansko in liberalno interpretacijo delovanja države ter njenega odnosa do posameznikov. Razkol pa se, vsaj po mnenju nekaterih avtorjev (Sandel, Walzer, Taylor itd.) vse izraziteje kaže tudi v praksi: pokazatelj le-tega naj bi bilo splošno družbeno-politično stanje v ZDA. Razdeljenost na republikanski in liberalni (oz. demokratski) tabor je navsezadnje navzoča tudi v ameriškem strankarskem življenju. Kriza, o kateri bom spregovoril v svoji nalogi, pa naj bi izhajala iz domneve, da država, ki zagotavlja zgolj splošne liberalne okvire svojega delovanja, ne more zagotoviti svoboščin, ki jih jamči svojim državljanom kot avtonomnim posameznikom, saj ne more vzdrževati tiste ravni politične kohezivnosti in državljanske iniciative, ki jo le-te zahtevajo. Pa si najprej poglejmo temeljne razlike med republikansko in liberalno politično teorijo ter nekatere zgodovinske okoliščine.
Kot navaja Sandel, se republikanska politična teorija razlikuje od liberalne vsaj v dveh pogledih: prvi je v odnosu pravic do dobrega (načina življenja); drugi pa je v odnosu svobode do načina avtonomije (self-governing). Če si liberalno razumevanje države in njenega odnosa do posameznikov prizadeva uveljaviti pravice v skladu z načeli, ki bi bila nevtralna glede na različne koncepte dobrega, je republikanizem veliko bolj vsebinski in zato tudi bolj omejujoč: stremi namreč k določeni obliki družbe, in sicer k avtonomni (self-governing) republiki. V nasprotju z liberalno predpostavko, da imajo pravice vselej prednost pred (splošnim) dobrim, se republikanizem zavzema za politiko skupnega dobrega. Seveda se takoj zastavi vprašanje, kaj in kakšno je to skupno dobro. Kot bi najbrž na hitro sklepali, bi naj šlo za kakšno varianto utilitarizma, po kateri je skupno dobro tisto, kar izhaja kot rezultat skupnih preferenc posameznikov in njihove zadovoljitve. Vendar ni tako: republikanizem želi državljanom privzgojiti tiste značajske kvalitete, ki so potrebne za dosego skupnega dobrega kot avtonomne vladavine ali avtonomnega delovanja nasploh. In v kolikor so za to potrebne določene dispozicije, navezanost (attachments) in dolžnosti (commitments), je posameznikov značaj stvar javnega presojanja in oblikovanja, ne pa zgolj njegove zasebnosti.
Drugo pomembno razlikovanje med republikansko in liberalno teorijo pa je po Sandelu v načinu povezave svobode z avtonomno vladavino oz. avtonomnostjo. Liberalci namreč pojmujejo svobodo kot v nasprotju z demokracijo, se pravi kot rezultat omejitve avtonomne oblasti. V skladu z njihovim nazorom se posamezniki lahko imajo za svobodne tedaj, če so nosilci takšnih pravic, ki zagotavljajo imuniteto pred določenimi odločitvami večine. Po republikanskem prepričanju pa je svoboda lahko le rezultat dejstva, da smo sposobni zagotoviti avtonomnost svojih odločitev oz. da smo člani takšne politične skupnosti, ki ima sama nadzor nad svojim razvojem in v kateri posamezniki dejavno soodločajo pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo njene cilje. Po republikanskem prepričanju je zato svoboda neločljivo povezana z avtonomnostjo in državljanskimi vrlinami, ki jo spodbujajo. Zato so nujne tiste oblike javnega življenja, ki pripomorejo k privzgajanju državljanskih vrlin. In medtem ko je bila v antiki državljanska vzgoja veliko pomembnejša, saj je npr. Aristotel smatral državljanske vrline in politično participacijo kot intrinsični razsežnosti svobode, pa današnji republikanski ideal pojmuje vrline in udeležbo zgolj kot instrumentalne glede na svobodo: to pomeni, da je svoboda doseganja ciljev posameznikov odvisna od ohranitve svobode njihove politične skupnosti, kar včasih pač zahteva zapostavljanje njihovih zasebnih ciljev v korist skupnega dobrega.
Kar zadeva liberalno pojmovanje, pa je svoboda z avtonomnostjo (vladavine) povezana le naključno. Če potemtakem svoboda pomeni možnost uveljavljanja posameznikovih lastnih interesov in doseganja njegovih lastnih ciljev, ni nujno, da tudi v resnici sovpade z obliko demokratične vladavine, kajti po znani Berlinovi ponazoritvi nam takšne svoboščine lahko zagotavlja tudi kak dobrohoten despot. Zatorej povezave med posameznikovo svobodo in obliko vladavine nikakor ne moremo predpostavljati.
Obe tradiciji pa se posledično razlikujeta tudi po načinih, s katerima se lotevata utemeljevanja političnih institucij. Liberalna tradicija se tako osredotoča na vprašanje, kako naj vlada s posamezniki ravna ter nato sledi takšnim načelom pravičnosti, ki vsakomur omogočajo pošteno doseganje najrazličnejših ciljev in interesov. Republikanska tradicija pa se tega problema loteva z iskanjem odgovorov na vprašanja, na kak način bodo državljani sposobni doseči avtonomnost ter išče takšne politične rešitve in družbene pogoje, ki bodo omogočali njeno izvajanje.
Zato tako za liberalno kot republikansko tradicijo velja, da vsaka s svojim zgledom opozarjata na slabosti druge. Za liberalce je tako poudarjanje doseganja avtonomnosti nesprejemljivo, saj je s tem obseg posameznikovih pravic prepuščen tiraniji večine. Še več, sklicevanje na določene državljanske vrline daje državi možnost, da obenem z aktivnim oblikovanjem njihovega značaja tudi zatira tiste komponente, ki niso v njenem interesu. Posameznik je zato v dokajšnji meri na milost in nemilost prepuščen državni prisili in zatiranju. Za republikance pa je začetna 'izguba možnosti delovanja' (loss of agency) nujno zlo, ker svoboda po njihovem prepričanju zahteva državljane, katerih identiteta je delno določena z državljansko odgovornost. Torej bi nevtralna država, ki se ne vmešava v državljansko vzgojo posameznikov, prej škodovala kot koristila njihovemu avtonomnemu delovanju.
Sedaj pa si oglejmo tiste zgodovinske okoliščine, ki naj bi privedle do oblikovanja ZDA kot proceduralne republike (oblike vladavine, v kateri imajo postopki in z njimi zagotavljanje pravic za dosego ciljev posameznikov prednost pred skupnim dobrim), s tem pa tudi do prevlade liberalne politične teorije nad republikansko. V njihovi zgodnji ureditvi je bila svoboda razumljena kot funkcija demokratičnih institucij in deljene oblasti. Odnos med posameznikom in nacijo ni bil neposreden, pač pa je potekal preko decentraliziranih oblik političnega združevanja in participacije. 'Listina pravic' (Bill of Rights) se ni nanašala na zvezne države in tudi ni bila razumljena kot sredstvo za zagotavljanje imunitete posameznikov pred vsakovrstnim vladnim posredovanjem. Svoboda je bila v veliki meri zagotovljena z ohranjanjem meja med institucijami in znotraj njih. Nasprotno je svoboda v proceduralni republiki razumljena kot jamstvo za zaščito posameznikov pred voljo večine. Zato liberalna koncepcija svobode tudi ni odvisna od deljenosti moči.
Svoj najjasnejši izraz pa je liberalno pojmovanje posameznika, družbe in države po Sandelovem mnenju našlo v ameriškem ustavnem pravu. Vrhovno sodišče ZDA (Supreme court) močneje od katerekoli druge institucije temelji na prednosti pravic pred možnimi koncepti dobrega: določa pravice, ki omejujejo vladavino večine, in določa te pravice na tak način, da njihova vsebina ne predpostavlja nobenega določenega pojmovanja dobrega. V zadnjem obdobju je sodišče pričelo vse bolj gledati na ustavo (Constitution) kot na vrednotno nevtralno ogrodje pravic, znotraj katerega je posameznikom omogočeno zasledovanje njihovih lastnih ciljev do mere, do katere ne omejujejo svobode drugih. To pa pomeni, da je tudi za sodišče 'nevtralnost' glede dobrega vse bolj tisti nujni element, s pomočjo katerega se posameznike lahko pojmuje kot svobodna in neodvisna sebstva (selves).
Prioriteta pravic posameznikov, ideja državne nevtralnosti in koncept osebnosti kot prostovoljno izbirajočega, 'neobremenjenega' (unencumbered) sebstva so torej tisti trije elementi, ki v medsebojni povezavi predstavljajo politično filozofijo proceduralne republike, hkrati pa tudi smernice sedanje ustavne prakse v ZDA.
Prioriteta pravic posameznikov ima najstarejše temelje od treh naštetih prvin. Pojmovanje, da obstajajo nekatere pravice, ki so še pomembnejše od pravic vlade (government), in zato lahko omejujejo sleherno njeno ravnanje, ima svoje korenine že v času pred ameriško revolucijo. Tudi ameriški liberalizem se je hkrati z državnostjo namreč kalil v reakciji na samovoljnost Britanskega imperija. Odsotnost pisane ustave v britanskem primeru (kakor vemo, je Velika Britanija še danes ena izmed redkih držav, ki nimajo napisane ustave; to, kar bi lahko imenovali 'britanska ustava' je namreč skupek listin in aktov, ki jih je britanski parlament sprejel ob različnih časih svojega delovanja; njihovo končno število ni točno znano oz. se mnenja o tem, kateri akti in listine bi sestavljali britansko ustavo, če bi bila le-ta napisana, razhajajo) je ameriškim priseljencem dala povod za idejo o ustavi kot temeljnem zakonskem aktu, nadrejenemu vladi in običajnim zakonom (tj. tistim zakonom, ki jih je sprejel ali ukinil britanski parlament).
Vendar je bila pot do tega spoznanja postopna: kakor njihovi britanski sodobniki, tudi ameriški kolonisti sprva ustave niso jemali kot nekaj, kar je različno od vlade in zakonov. Ustava je namreč bila hkrati tudi zakon oz. tista zbirka zakonov, običajev in celo institucij, ki so oblikovale sistem: ni bilo razlike med ustavo kot temeljem, ogrodjem vladavine in sistemom zakonov. Takšno razumevanje pa je bilo mogoče izključno zaradi ene izmed britanskih posebnosti - suverenosti parlamenta. Suverenost parlamenta je pomenila (in pomeni v večini primerov za Britanijo še danes), da je vsak v parlamentu sprejet zakon del ustave - zato v tem primeru tudi ni moglo (in ne more) biti nobenega zakona, ki bi bil neustaven.
To pa je pomenilo na začetku za ameriške koloniste kar veliko težavo. Kajti da bi lahko utemeljili in sprožili svoj protest proti britanski samovolji, so morali najprej ločiti, abstrahirati temeljne principe prava in pravičnosti od institucij in tradicij, v katerih so bili utelešeni. In prav ta identifikacija temeljnih principov ustave, njihova ločitev od preostalega sistema zakonov ter slednjič njihova postavitev nad vsakršen običajen in s statutom predpisan zakon je pomenila začetek ločene, ameriške poti do drugačne oblike vladavine. Pod pritiskom dogodkov, ki so nazadnje pripeljali do revolucije, so ameriški kolonisti vztrajali pri oblikovanju ustave kot temeljnega državnega akta, ki ga ne bi mogel zaobiti niti parlament. Njegove določitve bi služile za nadzor vladnih institucij.
V letaku Pravice britanskih kolonij iz leta 1764 je James Otis zagovarjal stališče, da bi bilo treba moč parlamenta omejiti: 'uvedba davkov v kolonijah je namreč povsem nezdružljiva kolonistov kot britanskih subjektov in ljudi'. Jemanje lastnine brez pristanka je namreč pomenilo kršitev naravnega zakona, ki je 'noben družbeni zakon ne more upravičiti', saj 'tudi parlament ne more preklicati božjih zakonov'. Vsak parlamentarni akt, ki bi kršil naravni zakon, 'bi bil v nasprotju z večno resnico, nepristranskostjo in pravico ter posledično brezpredmeten'. Toda to za Otisa še zmeraj ni pomenilo nič drugega kot zgolj poziv parlamentu kot vrhovnemu zakonodajnemu in suverenemu telesu, da 'sam odloča o svojih zmotah' ter 'prekliče takšne akte takoj, ko jih ugotovi'. Vendar pa parlament ni ugotovil zmote in kolonisti so krenili na pot konstitucionalizma, se pravi oblikovanja dokumenta, ki bi omejil pravice zakonodajnega telesa.
Hkrati s premikom proti konstitucionalizmu pa se je spremenilo tudi razumevanje pravic. Ob začetku revolucije ni bilo ostre ločnice med pravicami Angležev in pravicami ljudi (rights of man: držal bi torej tudi prevod 'pravicami moških'). Britansko 'ustavo' so razumeli kot utelešenje naravnih, neodtujljivih pravic, danih od Boga. Pojav ameriškega konstitucionalizma pa je dal pravicam nove poudarke, saj je le ta pravice razumel kot 'univerzalne, prirojene in nedotakljive'. Ko so kolonisti izluščili temeljne principe ustavnosti iz statutnega in običajnega prava, so s tem izluščili tudi človekove pravice iz listin in zakonov, ki so jih ščitili. Zanje je ustava predstavljala sredstvo omejevanja vlade in obliko naravnih pravic kot predhodnic zakonov; kot takšna pa je postala tudi instrument za ubranitev svobode pred vmešavanji imperialne oblasti.
Sledilo je obotavljivo obdobje prehoda. Šest mesecev pred razglasitvijo Deklaracije o neodvisnosti je kongres (Continental Congress) pozval trinajst kolonij k oblikovanju vlad, ki bi temeljile na 'avtoriteti ljudstva' (authority of the people). Od leta 1776 - 1780 je enajst kolonij sprejelo nove ustave, medtem ko sta Rhode Island in Connecticut še zmeraj ostala pri kolonialnih listinah. Nobena izmed ustav pa ni uspela popolnoma zaobjeti razlike med temeljnimi pravicami in običajno zakonodajo. Čeprav jih je večina vsebovala 'deklaracije pravic', so imele le-te prej obliko splošnega opominjanja kot pa eksplicitnih omejitev zakonodajne oblasti, njihov pravni status pa je bil nedorečen. Poleg tega pa je bila večina prvih ustav uzakonjena kar z navadnimi zakonodajnimi odbori in sprejeta brez vsesplošne ljudske privolitve. Nekateri zakonodajni zbori so zasedali kar brez poprejšnjih volitev, ki bi jih pooblastile za oblikovanje ustav. Kljub temu pa so se zadeve postopoma boljšale in leta 1784 je Thomas Tudor Tucker za Južno Karolino zahteval ustavo, ki 'bi bila akt večine ljudi. Biti mora prvi in temeljni zakon države in predpisovati meje vsem oblikam pooblaščene moči. Razglašena mora biti za najvišji akt vse zakonodaje, nepreklicna in nespremenljiva s strani katerekoli avtoritete razen večine državljanov, ki se v ta namen zberejo na način, kot je v njej določen' (Sandel, 1998: 32).
Ameriški liberalizem in oblike ustav so se torej oblikovali skozi reakcijo na samovoljo britanske imperialne oblasti: 'nepisano' britansko ustavo so zamenjale pisane ameriške; 'pravice angleških državljanov' so postopoma zamenjale 'pravice vseh ljudi'. Če so bile v imperialnem primeru 'neodtujljive in naravne pravice dane od Boga', so jih v ameriškem primeru zamenjale 'univerzalne, prirojene in nedotakljive pravice'. Drobljiva nejasnost se je umikala sklenjeni, poenoteni jasnosti. Razlikovanje glede na razred in raso se je vsaj na papirju postopoma umikalo 'pravicam vseh'. Transcendenca monarhove vloge in 'pravic, danih od Boga', se je umikala imanenci 'naravnega zakona, prirojenih in nedotakljivih pravic'. To je bil ameriški odgovor na britanski izziv: temelji za 'talilni lonec' so bili vzpostavljeni…
Toda še zmeraj nismo prispeli do točke, ko bi se kaj premaknilo v smeri pravic posameznika: nove ustave so bile povečini razumljene kot sredstvo za omejevanje federalne oblasti. Še več, da bi z zakonom zaščitili pravice posameznika, se vse do ameriške državljanske vojne nikomur ni zdelo preveč pomembno. Madison je vprašanje pravic posameznikov sicer upošteval bolj, kot je to storila večina anti-federalistov, vendar je menil, da bo zanje dovolj dobro poskrbljeno s tremi mehanizmi oblasti: reprezentativno vlado, ki bi poskrbela za transparentnost in zastopanost ljudskih mnenj preko izvoljenih predstavnikov; na tak način 'razširjena' republika bi zagotavljala majhno verjetnost, da bi večina državljanov prišla do skupnega motiva za kratenje manjšinskih pravic; ločitev treh vej oblasti in njihovo medsebojno ravnotežje bi zagotavljalo, da noben del oblasti ne bi prekoračil svojih pooblastil. Vseeno pa je predlagal ustavno dopolnilo, po katerem nobena izmed zveznih držav posameznikom naj ne bi odrekala svobode vesti, svobode govora in tiska ter pravice do pravičnega sojenja s poroto v primerih prestopkov.
Državljanska vojna in njen izid sta ponovno prinesla večji val sprememb: premoč zvezne vlade nad državnimi, odpravo suženjstva, širitev obsega državljanskih pravic na 'vse osebe, rojene ali naturalizirane v Združenih državah'. Osvobojenim sužnjem je bila priznana volilna pravica, okrepila se je vloga vrhovnega sodišča pri zaščiti pravic posameznikov: tako nobena država ni več smela 'omejevati privilegijev in imunitet državljanov Združenih držav' ali 'prikrajšati kogarkoli za njegovo življenje, svobodo ali lastnino brez ustreznega sodnega procesa' ali komurkoli odreči enakovredno zakonsko zaščito.
Vloga vrhovnega sodišča kot branika pravic posameznikov in državne nevtralnosti pa se je krepila zmeraj bolj: to se je kazalo zlasti na področju pravic delavcev ter varovanja lastnine. Vendar pa nevtralnost države oz. njenega vrhovnega sodišča za posameznike ni bila zmeraj najbolj ugodna. Sandel navaja primer sodnega procesa Lochner proti državi New York, v katerem je vrhovno sodišče razveljavilo zakon, ki je prepovedoval zaposlovanje pekarskih delavcev za več kot šestdeset ur tedensko. Uradna razlaga razsodbe vrhovnega sodišča je bila, da 'sodi pravica do sklepanja pogodb med tiste svoboščine posameznikov, ki so varovane z ustavo; uveljavljanje statuta države New York je zato pomenilo nelegalno vmešavanje v pravice posameznikov kot delodajalcev in delojemalcev ter v sklepanje pogodb pod takšnimi pogoji, kot se jim pač zdijo primerni'. Med takšne primere sodi tudi razveljavitev prepovedi tistih pogodb, ki so vsebovale določilo, da delodajalec lahko odpusti delavca, če se le-ta pridruži sindikatu. Razsodba je bila razložena z utemeljitvijo, da je nemogoče zagotoviti svobodo sklepanja pogodb in pravico do zasebne lastnine, ne da bi hkrati spoznali za legitimne tudi tiste neenakosti v premoženju, ki so nujni nasledek teh svoboščin in pravic.
Na podlagi 'Lochnerjevega procesa' je razvidno, da so bile pravice posameznikov kljub njihovi razglasitvi v ustavi velikokrat prezrte v prid interesov industrijskega kapitalizma, ki so se s pridom skrivali za masko 'državne nevtralnosti', ki je vse do leta 1937 podpirala ekonomsko doktrino laissez-faire; pozneje pa je načelo grobe ekonomije na vrhovnem sodišču vendarle izgubilo svoje prvenstvo, ker ga je končno nadomestila zaščita pravic delavcev; kljub temu pa ni mogoče reči, da je vrhovno sodišče v Lochnerjevem primeru ravnalo v nasprotju s prednostjo pravic pred dobrim (načinom življenja) ter v nasprotju z načelom nevtralnosti do ciljev posameznikov. Kljub temu pa so se še dolgo po 'Lochnerju' kresala mnenja o tem, ali je sodišče, ki je razsodilo spor v prid teorije industrijskega kapitalizma, res nevtralno, in ali ta načela res posameznikom ne vsiljujejo popolnoma določenega moralnega nazora ter so hkrati s tem tudi pristranska.
Sandelov odgovor na to implicitno vprašanje se glasi, da obstajata dve verziji razumevanja oz. interpretacije načela, da je ameriška ustava nevtralna do ciljev posameznikov: po prvi interpretaciji ustavna nevtralnost pomeni, da ustava sama po sebi ne favorizira nobene posebne ekonomske ali etične doktrine, zato so zvezne države povsem svobodne pri njihovi izbiri in uveljavljanju; po drugi interpretaciji pa ustavna nevtralnost pomeni, da ustava od zveznih držav zahteva, da morajo biti nevtralne do ciljev, ki jih izbirajo posamezniki, in ta interpretacija je obenem tudi tista, ki uveljavlja prioriteto pravic nad vrstami in načini doseganja dobrega ter definira pravice po zahtevi, da mora biti vlada nevtralna do konceptov dobrega življenja - to pa je osnova proceduralnega liberalizma in republike.
Navzlic nevtralnosti pa je vrhovno sodišče sčasoma sprejelo 'listino pravic' (Bill of Rights) med načela svojega delovanja (po letu 1947). Zagovorniki takšnega pristopa (Stone, Black idr.) so trdili, da svoboda govora, tiska, vesti ter pravičnega sojenja pomenijo tiste smernice, ki so nujne za uresničitev idealov, vsebovanih v samem procesu demokratizacije: tako se je dokončno utrdila vloga prizivnega prava (judicial review; anglosaška pravna praksa z navajanjem primerov iz prejšnjih sojenj) kot enega izmed mehanizmov proti tiraniji večine. Pa tudi sodniki so poslej lahko namesto vsiljevanja implicitnih vrednot demokratičnim institucijam ravnali v imenu tistih vrednot, ki dajejo demokraciji njeno moralno (pre)moč nad drugimi oblikami vladavine. Izvajanje prizivnega prava zato ni bilo razumljeno kot zavirajoče, marveč kot izpopolnjujoč dejavnik demokratičnega procesa. Poleg tega pa je 'listina pravic' pomenila osnovo za tiste pravice, ki so bile konsistentne z idejo ustavne nevtralnosti. Medtem ko so se debate o tem, katere pravice naj bi ideja ustavne nevtralnosti potrebovala za svojo uresničitev še nadaljevale, pa se je njihovo težišče vendarle preneslo od varovanja interesov posameznikov do mehanizmov omejevanja predsodkov pri sodnem procesu ter pravice posameznikov do izbire lastnega sistema vrednot znotraj obstoječih demokratičnih standardov.
Čeprav Stone kot eden izmed glavnih zagovornikov pravic posameznikov ni oblikoval eksplicitne teorije le-teh, pa je njegovo stališče, ki je v veliki meri vplivalo na ameriško notranjo politiko, mogoče povzeti z naslednjimi stališči: prednost državljanskih svoboščin pred ekonomskimi se da včasih utemeljiti na osnovi prepričanja, da so prve intrinsično pomembnejše od drugih, se pravi, da je denimo svoboda tiska pomembnejša za obstoj družbe in njen razcvet kakor pa svoboda sklepanja pogodb. Toda ali to ne pomeni kršitve ustavne nevtralnosti do ciljev posameznikov? - Zdi se, da je odgovor na to vprašanje vsebovan v predhodnem konceptu svobodnega moralnega agenta in njegovih avtonomno izbranih ciljev.
Kaj torej naj bo pojmovano s konceptom državne nevtralnosti, je ostalo predmet razprav. Pristaši razvoja tržnega gospodarstva so trdili, da je najboljša pot za njeno zagotovitev spoštovanje pravice do svobodnega sklepanja pogodb in prepuščanje razporeditve moči in virov mehanizmom prostega trga. In če vlada posameznikom to pravico jemlje, oz. je ne obravnava enako z drugimi, to pomeni, da krši njihovo svobodo, pa naj je po svoji ureditvi še tako demokratična.
Kritiki grobega laissez-faire kapitalizma pa so na takšne očitke seveda odgovarjali, da neenakosti, ki izhajajo iz njegovih pogojev, odločilno omejujejo svobodo posameznikov, s katero bi morala biti moralno utemeljena vsaka sklenjena pogodba. Pogodbe, ki so sklenjenje v pogojih nezadostnosti virov, zato ne morejo veljati za resnično prostovoljne, temveč so izvršene pod neke vrste prisilo. Prav tako pa niso nevtralne, kajti da bi to lahko bile, morajo odražati zgolj drugačna vrednotenja dobrin s strani oseb, ki jih sklepajo; tako pa odsevajo tudi razlike v razporeditvi tržne moči, povezane z vsakovrstnimi naravnimi in družbenimi naključji. Njihovi rezultati so zato prav toliko legitimni, kolikor je bila legitimna razporeditev dobrin med posamezniki ob sami sklenitvi pogodbe.
Zakonodaja dvajsetega stoletja v ZDA se je zato ukvarjala zlasti z vprašanjem, kako naj posameznikom, ki sklepajo pogodbe, zagotovi enakost začetnih pozicij. Vlada je zato predlagala sprejetje 'ekonomske listine pravic' (Economic Bill of Rights), ki jo je leta 1944 predložil Franklin Roosevelt z utemeljitvijo, da svoboda posameznikov ne more obstajati brez ekonomske varnosti in neodvisnosti, kajti, kot je dejal, 'ljudje v stiski niso svobodni ljudje.'
Moderna država blaginje (welfare state) je v veliki meri odraz tega prepričanja. Tržno gospodarstvo, ki ga omejujejo določeni normativi demokracije, po katerih so državljani pojmovani kot enakopravni, bolj pripomore k idealu posameznikov kot avtonomnih moralnih osebnosti, kakor pa kapitalizem brez podobnih omejitev. Če ga razumemo na ta način, vmešavanje vlade v gospodarstvo ne škoduje svobodi posameznikov, ampak jo prej spodbuja, prav tako pa ne krši ustavne nevtralnosti, saj ekonomije ne omejuje zaradi interesov kake posebne teorije vrednot, temveč zgolj zaradi omogočanja enakopravnih možnosti izbire.
Mehanizmi demokratičnih procesov naj bi bili zato primerni za doseganje liberalnega stališča državne nevtralnosti, ker podobno kot mehanizmi prostega trga zberejo preference posameznikov, ne da bi jih presojali po kakršnihkoli vrednostnih merilih; toda v nasprotju z delovanjem tržne ekonomije demokratični procesi, mehanizmi in institucije odsevajo začetno enakost, neodvisno od naključij, ki usmerjajo tržno moč. Z liberalnega stališča je torej moč upravičiti proceduralno republiko zato, ker njene prvine omogočajo uveljavitev pravic vsake osebe, da uživa spoštovanje in skrb kot posameznik, ki je sposoben izbirati svoje lastne cilje.
Vendar pa kot ponavadi v praksi stvari niso tako preproste kot v teoriji, kajti mehanizmi demokracije lahko po Sandelu kršijo pravice posameznikov vsaj na dva načina: ali ne uspejo biti popolnoma inkluzivni in tako izključijo določene posameznike iz procesov odločanja, kar pomeni, da se interesi vseh ne upoštevajo - ali pa, da tudi v primeru, ko so preference vseh enako upoštevane, nekateri posamezniki volijo za možnosti, ki same po sebi nasprotujejo načelom enake obravnave.
Naj se sliši še tako neverjetno, pa je po Sandelovem mnenju prav ta z velikimi težavami dosežena nevtralnost vsaj eden od vzrokov za krizo, v kateri naj bi se po desetletju neprimerljive gospodarske rasti in dosegu popolne svetovne hegemonije znašlo ameriško politično življenje. Po avtorjevih besedah Američani namreč vse manj verjamejo v dejansko udeleženost pri vprašanjih, ki zadevajo načine, s katerimi jim vlada državna administracija, dvomili pa naj bi tudi v to, da vlada sledi pravim smernicam - in to navkljub vsem izidom, ki jih je 'american way of life' dosegla zadnjega pol stoletja: zmagi v drugi svetovni vojni, nepredvidljivemu gospodarskemu razcvetu, večji socialni pravičnosti do žensk in manjšin ter koncu hladne vojne. Namesto olajšanja ameriško demokracijo baje bremenita tesnoba in frustriranost, ki naj bi bili posledici dveh poglavitnih skrbi: strahu pred izgubo nadzora nad silami, ki obvladujejo življenja posameznikov, in občutkom razpada skupnosti, ki naj bi prizadel vse ravni ameriške družbe, od družine do soseske in ameriške nacije same.
Bistvo problema, ki sem ga nakazal že v uvodu, je predpostavka, da zgolj okvir institucij in mehanizmov, ki posameznikom zagotavljajo tiste temeljne pravice, zaradi katerih lahko sledijo svojim lastnim, avtonomnim ciljem, ni dovolj za trdno povezanost in dobro delovanje družbenih struktur. Tesnoba in strah zaradi občutka izgube nadzora nad obvladovanjem lastnega življenja in trganje osebnih ter družbenih vezi sta zlahka lahko opisana kot nasledka izgube orientacije ob preobilju ponujenih možnosti. In tukaj nastopi trenutek, ko se nenadoma zazdi ponujena republikanska alternativa privlačnejša od liberalne različice.
Poglavitni element republikanske teorije vladavine je ideja, da je posameznikova svoboda odvisna od (obsega) njegove udeleženosti pri procesih vladanja. V uvodu sem tudi opozoril, da republikanizem sam po sebi ni nekonsistenten z 'liberalnim' konceptom svobode in da gre zgolj za različna nazora znotraj širših postavk liberalizma, ki se v ameriškem političnem življenju delita na republikance in demokrate (kar seveda ne pomeni, da prvi sledijo nedemokratičnim smernicam in da so drugi nasprotniki republike kot oblike vladavine): ljudje si lahko znotraj liberalnih omejitev svobode izberejo udeleženost pri procesih vladanja za cilj. Vendar pa udeleženost pri vladanju za republikance pomeni še mnogo več: pomeni oblikovanje smernic, ki jim sledi določena politična skupnost. Da pa bi lahko aktivno oblikovali te smernice, moramo skupaj s sodržavljani odločati o skupnem dobrem. To pa ponovno zahteva več kot le zmožnost izbire lastnih ciljev in spoštovanje pravice drugih, da storijo enako; zahteva namreč poznavanje javnih zadev ter posedovanje občutka pripadnosti in zavest o celoti, ki ji pripadamo. Za zavest o pripadnosti pa je trdna moralna vez s skupnostjo bistvenega pomena. Le-ta pa se lahko razvije samo, če imamo določene moralne vrline. Kot taka pa republikanska politika razumljivo ne more biti vrednostno nevtralna. Tip svobode, ki ga želi doseči republikanska smer, zahteva formativno politiko, ki bi značaj državljanov oblikovala do take mere, da bi (ponovno) razvili tisto raven medosebne povezanosti, ki bi pomenila trdno podlago za družbeno skupnost.
Vendar pa je težava republikanizma tudi v tem, da ni brez neomadeževane preteklosti. Republikanska tradicija je namreč obstajala vzporedno z ali celo na institucijah kot so suženjstvo, izključenost žensk iz volilnega telesa, lastninska podlaga volilne pravice (poznale so jo tudi evropske države: volil je lahko tisti moški, ki je presegal določen količino lastnine, predpisane s cenzusom) in sovražnost domačinov do priseljencev. Kljub temu pa se po Sandelovi analizi sedanje situacije dozdeva, da bi to izročilo lahko ponudilo določene izboljšave osiromašenega državljanskega življenja Američanov, ki so se bojda že pozabili vprašati (čeprav se zdi to vse manj verjetno), kakšna ekonomska ureditev je primerna za samovlado (self-government: tukaj se zdi besedna igra pri dobesednem prevodu v slovenščino nadvse zbadljiva in primerna), kako bi lahko v sodobno javno politično razpravo raje vključili kakor pa obšli moralna in religiozna prepričanja državljanov ter kako bi lahko javno življenje v pluralistični družbi dalo državljanom tisto razširjeno razumevanje lastne osebnosti, ki ga aktivno državljansko življenje zahteva.
Republikanizem v svoje razumevanje državljanskega udejstvovanja in aktivne, oblikujoče svobode zajame tudi tiste pripadnosti in vrste odgovornosti, katerih moralna moč obstoji že zgolj v tem, da po njih živimo in so zaradi tega neločljive od našega pojmovanja nas samih kot 'posebnih' oseb - kot članov določene družine, ali prebivalcev določenega mesta ali kot pripadnikov naroda. Kot takšni smo vselej nosilci posebnih zgodovin, državljani določene republike; takšne pripadnosti in razumevanja lastne identitete pa so lahko pomembnejša od katerihkoli drugih vrednot, ki si jih izberemo ali se jih pač držimo. Moralna odgovornost, ki jo vsebuje pripadnost določeni skupnosti je lahko zato veliko močnejša od obveznosti in tehtnejša od naravnih dolžnosti do drugih, ki bi si jih naložil kot član skupnosti, temelječe na liberalizmu. Obveznosti, ki jih narekuje pripadnost namreč kažejo na to, da smo sposobni moralnih vezi, ki obstajajo (že) pred vsako možnostjo izbire. Torej, kar zadeva našo identiteto, to pomeni, da pomen pripadnosti določeni človeški skupnosti onemogoča vsak izbris ali ponovno privzemanje lastnosti v smislu liberalne družbene pogodbe (gl. npr. Rawls).
Kot zelo verjetno sledi iz ideala države, ki je nevtralna do ciljev v njej živečih posameznikov, in ki posameznikom doseganje le-teh jamči s pravicami ustavne nevtralnosti, liberalno sebstvo uteleša posameznik, ki je svoboden, neodvisen, neobremenjen (unencumbered) s cilji in zavezami, ki si jih ni izbral sam, zato tudi ne pozna moralne zavezanosti, ki bi obstajala pred njegovo izbiro. Takšno pojmovanje osebnosti je (bilo) v ameriškem primeru zelo vabljivo, saj je omogočilo (in morebiti še omogoča, vendar v mnogo manjši meri) vključevanje vseh mogočih ljudi v enotno, ameriško družbo: marginaliziralo je namreč pomen najrazličnejših identitet in izročila njihovih tradicij, ki so v času priseljevanja drle v Novi svet, da je lahko nastal 'talilni lonec', iz katerega so prihajali novopečeni ameriški državljani, ki so jih nato 'kovali' v pasivno, liberalno enotnost. In na samem začetku nastajanja te družbe je pomenila 'liberalna pravičnost' veliko prednost: je namreč 'slepa' za vse razlike med osebami, ki zadevajo njihovo raso, religijo, etnično pripadnost in spol, kajti koncept liberalnega sebstva sam ne določa naše identitete: glede na liberalno pojmovanje namreč navedene razlike niso njeni sestavni deli, temveč zgolj naključni atributi, ki države ne bi smeli zanimati - težava pa se pojavi ob vprašanju, ali je v resnici sploh mogoče kaj reči o identiteti posameznikov, ne da bi te 'naključnosti' upoštevali.
Eno od težišč republikanske kritike liberalizma predstavlja prav ta problem. Čeprav je liberalni koncept 'neobremenjenega sebstva' zelo privlačen, ne more utemeljiti in razložiti moralnih izkustev, ker ne priznava nekaterih splošno priznanih in celo zaželenih moralnih in političnih obveznosti. Le-te vključujejo solidarnost, religiozne dolžnosti in druge moralne vezi, s katerimi smo povezani neodvisno od naše izbire. Prav zato pa liberalizem v opisani obliki ne more pomeniti dovolj močne podlage za trdno skupnost.
Da bi se izognili uničujočemu navalu kritike, ki ga tako zastavljena liberalna teorija ne bi mogla zdržati, liberalci ponujajo rešitev v obliki minimalističnega liberalizma. Minimalistični liberalizem priznava, da so posamezniki včasih lahko povezani z moralnimi ali religioznimi obveznostmi, ki niso odvisne od izbire posameznika, vendar vztraja, da je treba takšne obveznosti, ko vstopimo v sfero javnosti, odmisliti oz. 'jih postaviti v oklepaj' (to bracket). V zasebnem življenju se minimalističnim liberalcem zdi povezanost posameznikov dopustna, vendar bi po njihovem mnenju morali razločevati med osebno in politično identiteto(?!), ne glede na to, kako povezane se počutimo z najrazličnejšimi moralnimi in religioznimi vezmi v zasebnem življenju. To pa pomeni, da bi moral imeti en posameznik vsaj dve sebstvi: eno javno, ki bi moralo delovati neodvisno od pred-določujočih moralnih in verskih smernic in vrednot, ter eno zasebno, ki bi le-tem lahko dajalo prednost. V korist čim širšega političnega konsenza bi bilo treba po tej razlagi domala makiavelistično žrtvovati zasebne vrednote.
Republikancem, pa tudi na splošno, se zdi takšen odgovor na kritiko liberalnih temeljev vsaj nekoliko čudaški. Kajti čemu naše 'politične identitete' ne bi smele tudi v javnem življenju izražati prepričanj, ki so stvar naših 'zasebnih identitet'? Kajti, ali ni politična skupnost, ki od svojih udeležencev zahteva, da se zaradi splošnega dogovora odrečejo prepričanjem, ki jih v zasebnem življenju najbolj zadevajo, zgrajena na trhlih temeljih? Republikanci namreč vztrajajo, da je tradicionalna prepričanja o vrednotah, ki tvorijo vezivo politične skupnosti, treba upoštevati vsaj tam, kjer gre za pomembna moralna vprašanja, kot so na primer pravica do splava, evtanazije, smrtne kazni in podobno. Pa tudi tam, kjer gre za manj pomembna politična odločanja, je nemogoče popolnoma odmisliti posebne vrednote od področij zakonodajne, sodne in izvršne oblasti, saj ravno napor, da bi takšne vrednote izločili, osiromaši politični diskurz in razkraja moralne ter državljanske vire, potrebne za avtonomno delovanje posameznikov.
Tendenca siromašenja političnega diskurza pa je opazna tudi v današnjem ameriškem javnem življenju, kjer razprave vse bolj odsevajo liberalno načelo, da mora biti vlada nevtralna do moralnih in religioznih usmeritev ter da je treba o političnih in zakonskih odločitvah razpravljati ne glede na obstoječe koncepte splošnega dobrega oz. dobrega življenja. Sandel trdi, da proceduralna republika prav zaradi tega ne more zagotoviti moralnih silnic, ki bi pripomogle k vitalnejšemu demokratičnemu življenju, temveč ustvari praznino, v kateri je dovolj prostora za ozke, nestrpne moralizme.
Takšno stanje pa naj bi po Walzerjevem mnenju odseval tudi ameriški sistem socialne varnosti, ki je eden najbolj skopih na svetu, in sicer prav iz razlogov, ki so predmet te naloge: državljanska skupnost je zelo ohlapno organizirana, številne religiozne in etnične skupnosti imajo lastne dobrodelne programe in organizacije, nazori o čim večji samostojnosti posameznikov in priložnostih za podjetništvo so zasidrani v bistvu ameriške, pa tudi preostalih anglosaških družb, socialno usmerjena gibanja in levica pa so relativno šibki. Podobno je tudi z zdravstvenim sistemom: obiski zdravnikov in bolnišnic so premosorazmerni s pripadnostjo določenemu razredu in ne s pogostostjo bolezni. Za srednji in visoki sloj Američanov je namreč zelo verjetno, da si bodo njuni pripadniki priskrbeli zasebne zdravnike, jih pogosto obiskovali ter posledično tudi obolevali manj pogosto kot njihovi revnejši sodržavljani.
Je torej ameriški liberalizem zares v krizi? Kaj se dogaja z ameriško družbeno skupnostjo? Ali posamezniki res izgubljajo nadzor nad mehanizmi, ki jim vladajo? - Sam gledam na to problematiko nekoliko drugače, in sicer v povezavi z nekaterimi zgodovinskimi družbenopolitičnimi dejavniki, ki so v ZDA ostali navzoči v tej ali oni obliki vse do današnjih dni. Koncept liberalizma, ki ga lahko v grobem zajamemo tudi z zahtevami 'negativne svobode', po katerih je meja posameznikove svobode omejena s svobodo drugega in državo kot varovalko teh meja in lastnine posameznikov, ne da bi temeljil na kakršnem koli skupnem dobrem, je zares 'prazen'; posamezniku nenazadnje ne ponuja nobenih smernic, po katerih naj bi živel svoje življenje in enotnega moralnega sistema, po katerem naj bi se ravnal. Vendar po mojem ne bi smeli pozabiti, da je bila prav ta koncepcija liberalizma tista, ki je sploh omogočila oblikovanje ameriške družbe in države v silo, kakršno poznamo danes. Kajti ravno 'praznota' liberalizma je omogočila zlitje stoterih identitet in prepričanj priseljencev in staroselcev v 'hibrid' ameriškega ljudstva.
Toda navsezadnje pri tem ni sodeloval le liberalizem kot oblika upora proti vsakršni absolutni oblasti oz. konkretno proti nadvladi Britanskega imperija in njegovim oblikam razločevanja, temveč so imeli pri tem pomembno vlogo tudi mehanizmi prostega tržišča, ki so v ameriško družbo in njeno pojmovanje sveta inkorporirani od vsega začetka; že ob koncu obdobja kolonializma so kapitalistični podjetneži na oblike človeške identitete, najsi bo utemeljena nacionalno, religiozno, ekonomsko ali kako drugače, začeli gledati kot na ogromen potencial za potrošnjo: kajti potrebe v ZDA živečega Latinoameričana so najbrž drugačne od potreb tam živeče ortodoksne židovske skupnosti. Povezava med zgoraj opisanimi načeli liberalizma in interesi kapitalističnega tržišča bi ne mogla biti bolj očitna: koliko posameznih svobod, toliko različnih potreb oz. tržnih niš, ki jih je treba zadovoljiti, četudi so tako ustvarjene identitete umetne.
Vprašanji razpada skupnosti in izgube nadzora posameznikov nad silami, ki vladajo, je torej treba obravnavati skupaj: ustvarjanje različnih interesov, s tem pa tudi mnoštva skupin, je konec koncev v interesu produkcijskih sil. S tem pa tudi vidimo, zakaj imajo posamezniki občutek (če ga imajo?) izgube nadzora nad mehanizmi vladanja: več je različnih interesov, več je različnih skupin, ki jih zagovarjajo. Posledično so te skupine številčno čedalje manjše, dokler se v končni fazi ne razdrobijo na svoje posamezne dele. S tem pa neopazno izgubljajo tudi svoj politični potencial, potreben za spremembe, ki bi bile v njihovem interesu.
Torej je opisana inačica liberalizma sama po sebi privedla do krize, ki jo predpostavlja republikanska kritika. Ampak ali se republikanizmu kot povezovalni in izpolnjujoči doktrini v resnici godi takšna krivica, kot dobimo občutek po branju Sandelovih tekstov? - Mislim, da še zdaleč ne, temveč da bi skorajda lahko trdili, da nastopata komplementarno, in sicer tako, da liberalizem obvladuje področje ameriške notranje politike, republikanizem pa področje zunanje, saj, kot smo imeli priložnost videti že velikokrat, ZDA v zunanji politiki niso vrednostno nevtralne: kajti republikanizem s svojim idealom demokratične avtonomne vladavine in ustrezno 'oblikovanih' posameznikov vsebuje vse tiste tipično ameriške oz. anglosaške vrednote, ki jih je sposoben popolnoma avtonomno širiti tudi z vojnimi sredstvi.

Milan Franc

Literatura:

Sandel, Michael J.: Democracy's Discontent: America in Search of a Public Philosophy, Harvard University Press, 1998.
Walzer, Michael: Welfare, Membership and Need (from 'Spheres of Justice'), Basic Books Publishers Inc., 1983.
Hardt, Michael; Negri, Antonio: Empire, Harvard University Press, London, 2000.
Jamnik, Anton: Liberalizem in vprašanje etike, Nova revija, Ljubljana, 1998.