|
| |
Arhiv,
Word dokument
Martin
Hollis:
Filozofija družbene vede. Uvod
Založba Aristej
Prevod: Leo Petrovič Brecelj
Hollisovo delo, ki smo ga dobili v prevodu, raziskuje
vprašanje metode v družbenih vedah. Njegova zgradba je smotrno urejena
in bralca popelje od začetnih razsvetljenskih pojmovanj vednosti do sodobnega
razmaha teorije racionalne izbire ter njene nadgradnje, teorije iger.
Filozofijo družbene vede je mogoče jemati tudi kot neke vrste priročnik,
saj so posamezni pojmi in pristopi dobro definirani ter povečini dodatno
ponazorjeni z domiselnimi primeri iz vsakdanjega življenja. Hkrati s tem
pa so ob koncu poglavij podane tudi šibke točke posameznih usmeritev,
ki bralstvo obvarujejo pred prehitrim sprejemanjem predstavljenih stališč
in s tem poskušajo pomagati pri njihovem oblikovanju.
V prvem poglavju Hollis eksplicitno spregovori o cilju knjige: 'Najsplošnejši
cilj te knjige je razmišljati o ciljih razuma in se vprašati, ali jih
je treba na načine, značilne za družbene vede, na novo določiti.'. Da
bi ta vse prej kot preprost cilj tudi dosegel, hkrati pa z zahtevnim miselnim
popotovanjem ne zmedel bralstva, avtor uporabi relativno preprost model,
ki ga lahko opišemo z dvodimenzionalnim koordinatnim sistemom, katerega
osi si je treba predstavljati črtkano, saj so med posameznimi kvadranti
možni prehodi. Zgornjo polovico sistema tako zavzemajo holistični pristopi
k družboslovnim znanostim, spodnjo pa individualistični. Njegova leva
stran je namenjena hermenevtičnim razlagam, desna pa "naturalističnemu"
razumevanju. Zgornji levi kvadrant za predmet raziskav družbenih ved pojmuje
sisteme, zgornji desni "igre", spodnji levi kvadrant ponuja
za predmet raziskav subjekte delovanja in spodnji desni akterje družbenih
vlog.
Kako torej raziskovanje družbenih znanosti sploh začeti in kaj imeti za
njegov predmet, da se dokopljemo do vednosti? In še več: kakšna naj ta
vednost bo in katerim standardom naj ustreza? Je treba "družbeno
vedo" pojmovati "od zgoraj navzdol" in imeti družbene strukture
za poglavitne dejavnike delovanja ali "od spodaj navzgor", kjer
za glavne dejavnike družbenih sprememb določimo posameznike? Prvi vidik
imenujemo holizem in pomeni usmeritev, po kateri neka celota (družba,
sistem) določa delovanje svojih delov (posameznikov, organov). Drugi vidik,
imenovan tudi individualizem, jemlje družbo zgolj za seštevek aktivnih
posameznikov, ki sami povsem avtonomno sprejemajo odločitve in posledična
dejanja.
Vendar, kot je nakazano v pisčevem modelu, to ni edina razsežnost motrenja
družbene vede. Vertikalna os razmejuje razdelka (hermenevtičnega) razlaganja
in (naturalističnega) razumevanja. Bomo torej družbo razlagali "od
znotraj", se pravi od implicitno predpostavljenega človekovega bistva,
ki lahko ima takšne ali drugačne značilnosti, ali pa jo bomo razumeli
"od zunaj", tj. zgolj od zunanje preverljivih značilnosti, ki
se dajo strpati v kartoteke o psihofizičnih parametrih posameznikov in
nato povzeti z metodami statistične analize? Prvi pristop človeka pojmuje
kot bitje vrednot, čustev in prepričanj, ki je zaradi tega zmožno ravnati
na več (ne)predvidljivih načinov. Drugi pristop zajema posameznika kot
statistično enoto, za katero je mogoče na podlagi zunanje preverljivih
dejavnikov (spol, družbeni položaj, interes) predvideti vzorec obnašanja
in v skladu z njim napovedati njegove odločitve in ravnanja. Prvi aspekt,
ki nam sicer dovoljuje vse bogastvo različnih interpretacij, ravno zaradi
njih zapade v relativizem in s tem izniči možnost objektivnega védenja.
Drugi aspekt nam, nasprotno, zagotavlja (neke vrste) objektivno védenje,
ampak le tako, da človeka zreducira na živ računalnik.
"Sistemi" v zgornjem levem razdelku predstavljajo zelo privlačen
način razumevanja družbene realnosti. Hollis tukaj navaja primerjavo s
termitnjakom, kjer so vse funkcije slehernega posameznika natančno določene.
Zato imajo tudi vsa dejanja, ki se pripetijo znotraj takega sistema, natančno
ugotovljive vzroke in posledice. Funkcionalistični tip razlage je vabljiv
zlasti zaradi tega, ker predpostavlja racionalnost in vsakršnemu ravnanju
podeljuje nek (višji) smisel.
Spodnji levi razdelek tako vsebuje racionalne subjekte kot nosilce družbenega
delovanja, kar pomeni, da racionalnost človeka kot posameznika lahko zagotavlja
določeno stopnjo predvidljivosti njegovih dejanj, s tem pa tudi neko mero
družbenega védenja. Toda podobno kot pri postavki o sistemih tudi tukaj
zadenemo na apriornost racionalnega, vprašljiv pa je tudi sam subjekt
(spomnimo se le sodobnih teoretikov Lacana in Derridaja). Racionalisti
utegnejo ob tem zares izgledati kot "pajki, ki predejo pajčevino
iz svoje lastne snovi", brez sleherne zunanje preverljivosti.
Pa tudi če poskušamo njihovo ravnanje utemeljiti skozi teorijo "iger"
(družbenih konvencij), ki se v avtorjevem modelu nahajajo v zgornjem desnem
prostoru, in poskušamo ravnanja razumeti iz skupnih preferenc in spoštovanja
določenih tudi neracionalnih pravil, kdo nam jamči, da imajo vse družbe
in vsi posamezniki, ki jih sestavljajo, v svojih glavah enake modele sebe
in sveta, po katerih krojijo pravila svojih iger? Skratka, kdo nam zagotavlja,
da se gremo isto igro in da so matrice v naših glavah enake? Obstaja namreč
več jezikov, in če obstaja več jezikov, ali ne obstaja tudi temu primerno
poljubno veliko iger, načinov mišljenja in oblik življenja? Se pravi,
tudi če veljajo konvencije (igre z določenimi pravili ravnanja) za zunanje
dokazljive, jih gre le stežka sprejeti kot temelje objektivne vednosti.
Ostane nam še zadnji kvadrant, kvadrant akterjev. Ti so po Hollisu mišljeni
kot igralci družbenih vlog, tj. 'nizov normativnih pričakovanj, dodanih
družbenemu položaju (mestu, funkciji, službi)'. Na vednost o družbenih
dejstvih kot posledicah ravnanja posameznikov bi potemtakem sklepali iz
njihovih družbenih vlog: določena vloga narekuje določeno ravnanje. Avtor
na koncu knjige poskuša še z različnimi kombinacijami štirih načinov pojmovanja
družbene stvarnosti, vendar se vsi izkažejo za bolj ali manj dvomljive
ali celo nemogoče.
Izvirnost Hollisove knjige je treba torej bržkone iskati predvsem v jasni
klasifikaciji pristopov in v ugotavljanju njihovega medsebojnega dopolnjevanja.
V tem smislu funkcionira kot dober in jedrnat priročnik za vse, ki bi
se želeli poučiti o različnih vidikih družboslovnega raziskovanja.
Milan Franc
| |