Arhiv

Marko Nežič

Človek, quo vadis?

Kratek razmislek o gotovosti in smislu filozofiranja v sodobnosti

Platon kot prvi metafizik je gotovost postavil onkraj človeka z vpeljavo idej in sveta idej, ki v naš, fizični svet, odsevajo sence. Resnični svet je torej onkraj, ne tostran in je spoznaten po poti razuma, z motrenjem idej. Osrednja ideja je ideja Dobrega, ki šele omogoča zrenje preostalih idej in nastopa v simbolu sonca (prispodoba o votlini). Descartes je ta platonovski onkraj z metodičnim dvomom prenesel v človeka. Točka gotovosti ni več onkraj, ampak v samem človeku. Gotovo je samo to, da dvomim, kar dokazuje moje lastno bivanje. Človek kot Subjekt po Descartesu postane utelešenje te ideje dobrega, ki Platonu pomeni sinonim za tisto božje (to theon), ta božanskost pa se prenese na človeka samega. Božanskost postane atribut modernega človeka, katerega pot se konča z Nietzschejevim nadčlovekom oz. čez-človekom v prispodobi Zaratustre. Človek nima več sonca (ideje Dobrega) kot vodila onkraj sebe, temveč se sonce nahaja v njem samem, žari iz njega samega; človek samemu sebi sveti, je sebi lastno sonce, da bi se orientiral v svetu; tako se vrti kvečjemu okoli sebe, s čimer ga refleksija ali oslepi ali pa je povod slepega tipanja v noči.

Razpravljanje o tej tematiki je v sodobnem času zanimivo in potrebno za osmislitev stanja, v katerem se je znašel človek: izgubljen v mnoštvu 'resnic', v svetu relativizma in subjektivizma, ki mu, t.j. človeku kot posamezniku, ne predoči nikakršne oporne točke gotovosti, na njem pa je, da med mnoštvom resnic izbere tisto pravo, ki mu bo svetila skozi življenje in ga usmerjala.

Nietzsche v enem izmed svojih spisov zapiše: »Ta, ki je izgubil to, kar si izgubil ti, postanka ne najde nikjer«. Po padcu religije in ideologij (npr. socializma), se vnovič odpira vprašanje, kaj razumeti pod - dobro živeti, kako živeti in posledično, kaj je sploh smisel. Sodobnemu človeku ni dovolj, da bi ideologija ali religija mislila namesto njega, družba celo propagira avtonomijo posameznikovega mišljenja, odločanja, kreiranja lastnega mnenja, načina življenja, individualnost, originalnost, samostojnost. Naj omenim še krizo vrednot, krizo sistema, države, nacije, ki svojo krizo implicira v posameznika, le-ta pa se kontekstualizira na podlagi implicirane obče krize; vzame jo za svojo, za individualno in si jo prizadeva preseči družbeno, z uporom, s prevrednotenjem vrednot, z vračanjem v mit in/ali v zgodovino. V času krize se človek rad zateka h svojim (kulturnim) koreninam,  da se znova osmisli.

KJE SE JE ZATAKNILO? (KRATEK DISKURZ: VRNITEV K DESCARTESU)

Descartes z metodičnim dvomom, to je odmišljanjem vsega, kar se nam ne kaže kot jasno in razločno, išče jasno in razločno točko gotovosti, v katero nima smisla podvomiti. Za Platona je bila to idea (Dobrega), za Aristotela energeia, actus pri Akvinskem, za Nietzscheja Wille zur Macht, za Heideggra Gestell – vse našteto so metafizična imena za bit. Descartesovo ime za bit pa je cogito.

Če se omejimo zgolj na Kartezijeve Meditacije - avtor že v 1. meditaciji izpelje sklep, da lahko dvomi v vse, ne more pa podvomiti v sam dvom, t.j. v to, da dvomi, ergo: mislim, torej sem - bivanje subjekta je dokazano.[1] Ta sklep pa ne dokazuje obstoja ničesar izven subjekta in če vztrajamo zgolj pri sklepu, se postavimo na stališče solipsizma, ki trdi, da razen posameznika in njegovih psihičnih stanj in zaznav izven le-teh ne obstaja popolnoma nič oz. da obstoja česarkoli zunaj psihičnega dojemanja ni moč dokazati. Če Descartes v tretji meditaciji, to je meditaciji o dokazu bivanja božjega, nebi vpeljal ontološkega dokaza Boga, bi obtičal v skrajnem subjektivizmu. Vpeljava Boga in vrojenih idej, med drugim ideje popolnosti, mu je torej bila nujno potrebna. Tako se temelj od posameznika prenese nazaj na boga, namreč bog je stvarnik in sveta in posameznika z vrojenimi idejami. Je tisto Eno.

Po Nietzschejevi razglasitvi, da je bog mrtev, ta temelj pade. Zunanja opora se zreducira na red polzečih, izmikajočih se resnic – zgolj domnev.

Za Nietzscheja je vse interpretacija, namreč »ni dejstev, so samo interpretacije in tudi to je interpretacija«. Z drugimi besedami: nič ni gotovo, vse je v nenehnem teku, tako tudi Heraklit, ni neke statične, oprijemljive točke. Nietzsche sprejme mnenje svojega učitelja, da je svet zgolj predstava in rezultira kot produkt volje do moči. Človek sam kreira svet, torej ni nobenega boga, ki bi svet predhodno ustvaril po lastnem načrtu. Svet sestoji iz naključij, ureja ga utelešena volja do moči, ki je človek. Lep primer, ki potrjuje slednje, so politiki, karieristi, mediji, znanost ipd.

- Je spoznavanje sploh - smiselno?

- In zakaj?

Če izhajamo iz sodobnega razumevanja sveta, da absolutne resnice ni, iz ego-centraliziranega  človeka, ki se a priori dojema kot središče sveta in populariziranega mnenja, da je vse relativno, se kakršnokoli spoznavanje zazdi nesmiselno. Zakaj bi sploh karkoli spoznavali, če je kredibilnost tega spoznanega odvisna od recipienta, ki je hkrati v vlogi akterja, saj s svoje pozicije temu spoznanemu na podlagi lastnih psihičnih vzorcev, izkušenj, koristnosti spoznanega in družbene (ne)moči, pripiše kredibilnost in veljavnost ali si pa vzame pravico, da določeno spoznano celo suspendira? Ali še več: znanost spoznava pod pretvezo – »za napredek človeštva«, kar nam predstavi kot legitimen cilj, za katerega naj bi si vsi prizadevali in naj bi nam bil vsem v interesu. Zamolči pa nam podatek, kaj naj bi »napredek« sploh pomenil ali kam sploh napredovati? 

Specifika sodobnega časa je pluralnost mnenj, razdrobljenost - celo v istih strokah - na šole, (npr.:znotraj filozofije so različne šole: platonisti, heideggerjanci, marxisti, lacanovci itd), smeri, panoge. Poznamo številne metode, s katerimi na svojstven, tej metodi poseben način, proučujemo določen problem/pojav in ga skušamo razložiti. Ne samo, da »produciramo« različne resnice, tudi poti, ki jih ob tem ubiramo, so različne. Pa najsi gre tu za empirično ali teoretsko spoznavanje, metodo dvoma, hermenevtično metodo, merjenje ali karkoli drugega.

SKLEP
 
Sam vidim rešitev v uveljavljanju hermenevtičnega zlivanja horizontov in širjenja resnice v koncentričnih krogih, kot to razume Gadamer v delu Resnica in metoda. Vsako raz-umevanje (sveta), je že hkrati razlaganje (interpretacija), in vsaka interpretacija različnih razumevanj je pomemben prispevek k transcendentni Resnici, k neki obči združbi, ki sestoji iz vseh zlitih interpretacij, ne zgolj kot seštevka vseh 'resnic', temveč kot prežemanja in preseganja: s čimer bi pridobila status nezaključene celote spoznanj. Celota kot nek obči smisel tako razlaga del (določeno izmed interpretacij), del pa na novo osmišlja celoto. Ob tem se v ospredje postavlja eksistencialna odgovornost; posameznik je odgovoren za sleherno individualno izbiro, ob enem pa je njegova dolžnost, da se odloči in deluje, ker on to lahko, zato on to tudi mora.[2]

Vsako mnenje, vsako spoznanje šteje, kar je motivacija človeku in družbi, da še naprej spoznava, je tolerantna do različnega in sprejema kompromise. Ob enem se kontekstualno vpenja v sam ustroj ustvarjenega, metafizičnega sveta, ga razumeva, z razumevanjem sveta pa posledično razumeva tudi sebe. V tem kontekstu bi lahko sprejeli tudi Heglov koncept vesoljnega duha, ki se objektivira v treh podobah: filozofije, religije in umetnosti. Kakor zori človek kot vsota treh dejavnikov - dednosti, okolja in samoaktualizacije, tako zori tudi svetovni Duh, ki je človeku transcendenten.

Kaj pa pomeni živeti kot ravno to - postajati in spoznavati sebe v postajanju?

Vloga filozofije je tukaj nedvomna, namreč filozofija je njen čas, ujet v mislih, in nenazadnje, filozofija je samorefleksija oz. ima zmožnost postaviti samo sebe na mesto predmeta proučevanja - filozofija filozofije. Nobena znanost se s tem ne more postavljati.

ključ: postmoderna, smisel življenja, iskanje, gotovost, dvom, resnica, svetovni ethos, postajanje, refleksija, filozofija filozofije