Zdravilo pred kačami paranoje

»Predvsem največja opozicijska stranka se je obnašala in se še obnaša kot kača, ki ima strup in zdravilo hkrati. Zastrupila je ozračje s tem negativizmom, po drugi strani pa se hvali, da ponuja rešitve. Toda teh rešitev ni,« je maja letos povedal poslanec največje koalicijske stranke. Prispodoba je slikovita in nemudoma vzbudi splošno zanimanje; k njej se še vrnemo. Četudi se z oceno iz osebno političnih razlogov marsikdo ne bi strinjal, pa verjetno obstaja skoraj popoln konsenz glede spoznanja, da živimo v nenehnem ozračju zastrupljenih razmer, medsebojnega razdvajanja, ideoloških sporov, pristnega sovraštva, političnih konfliktov, patoloških spopadov za oblast. Žal ne storimo koraka naprej in skoraj nikoli se ne vprašamo globinsko, kaj nas pri tem vodi? Kot tudi ne, zakaj nekdo zbuja opisano sovražnost?

Moja teza je že dlje časa takale: slovenski mentalni in politični prostor že dolgo preveva tudi paranoidni premislek, že povsem udomačen, zato si ga niti več ne priznamo. Na začetku tega leta je nanj posredno namignil celo predsednik republike, ko je eno za drugo nanizal dve trditvi in bil zaradi prve močno kritiziran. Rekel je namreč, da je politiki Janeza Janše treba reči ne. A se ni ustavil, k temu je še dodal, da se profil omenjenega politika razbira že v knjigi Spomenke Hribar »Svet kot zarota« iz leta 1996. Ko oboje mehanično seštejemo v danem kontekstu, in v neki meri smo to zanesljivo upravičeni storiti, dobimo jasno oceno stanja, ki bi lahko bila taka: politiki paranoje je treba reči ne. Z enim pomembnim dodatkom sicer, da se fenomen razteza bistveno širše in ne zajema le enega politika ali zgolj dela političnega spektra.

Paranoja je lahko resno psihotično stanje strahu. In psihopolitika paranoje je pri nas postala dnevna praksa ter močno načenja normalno delovanje države. Jemljemo jo za običajen del političnega boja. Takoj na začetku velja jasneje ločiti psihiatrično in politično rabo pojma. Sam bom govoril o drugi, njenih političnih učinkih, medtem ko odločitev o prvi prepuščam ustreznim strokovnjakom. Povedano enostavneje, ciljam na politični in kulturni miselni slog, o kakršnem je govoril Richard Hofstadter, ne na bolezen ali motnjo. Čeprav bi zaradi množičnega porasta vsiljenih afer v zadnjih letih lahko domnevali, da se je paranoja zares povečala. Leta 2007 je varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, sicer psihiatrinja, po izbruhu afere Sova dobesedno ugotavljala, da je državljane strah. Češ da tudi njim sledijo, je dejala, v njenem uradu pa se vsak dan srečuje s posamezniki, ki zatrjujejo, da so jim na ta način kršene človekove pravice. To so bili ljudje, prepričani da tudi njih snemajo, opazujejo, preganjajo, zato je pojav dobil kar velike razsežnosti. Krivec je bil jasno diagnosticiran, s prstom je pokazala na medije: »Široko medijsko poročanje o aferi Sova povečuje sumničavost ljudi, ki so nagnjeni k takšnemu reagiranju.«

Paranoja se nesporno kaže skozi dolgotrajne občutke sovraštva, ki temelji npr. na nerazumnem občutku tesnobe. Kot pravi je Jerrold Post, ameriški politični psiholog, je med vsemi duševnimi boleznimi najbolj politična. Razlog je očiten, svet paranoika je vedno poln sovražnikov, ki nikoli ne počivajo. Kar se nam dogaja, ima venomer smiselno razlago v nakani, da nam želi nekdo škodovati, nas omejiti ali uničiti. Ob tem si prizadeva kovati proti nam različne spletke in zarote, nas obvladovati, podtikati afere, onemogočiti. Če kdo, potem sovražnike potrebuje paranoik. In ko se poda v politične vode, jih bo tam našel v izobilju.

Poglejmo, kaj se nam je v Sloveniji zgodilo v zadnjih letih. Ob sataniziranih političnih nasprotnikih so nam ponujali možnost, da lahko izmenično iščemo sovražnika v izbrisanih, istospolno usmerjenih (zadnje čase so sumljive tudi zunajzakonske skupnosti), Romih, nenazadnje Hrvatih, ki nam kradejo ozemlje in dostop do odprtega morja, tajkunih, skritih omrežjih in hobotnicah. Tu so nenehne reinterpretacije zgodovine, odkrivanja udbaških korenin in povezav, demonizacije posameznikov in strank, licitacije o veleizdajalcih in celo njim posvečene monografije, zahteve po zgodovinski lustraciji - nekoč kultnih zahtev po spravi zakoncev Hribar danes nihče več ne aktualizira ali omenja. Dogajajo se nam demontaža arhivov, teroristične zgodbe o SDV, seznami zločinskih organizacij in oseb, risanje shem »naših« in »vaših«, stigmatizacije posameznih ustanov, števci tajnih sovražnikov na podlagi antikomunističnega vzgiba. Povečini je podstat v vseh primerih ideološka – na drugi strani so pretežno kriptokomunisti, pravzaprav »tranzicijska levica« s svojimi domnevnimi sateliti. Seveda velikokrat velja tudi obratno, levica demonizira desnico.

Toda ker psihopolitika paranoje ustvarja eno mrežo, običajno to pomeni eno kategorijo, v katero zvaja različne sovražnike. V psihiatriji je paranoja opisana kot duševna motnja s sistematičnimi blodnjami, ki jih žene projekcija osebnega konflikta, zaradi katerega nekdo v okolje prenaša svojo sovražnost do drugih. V Sloveniji je neka stranka le v pičlih nekaj letih dobesedno zgradila in na svoji spletni strani vzpostavila števce in natančne poimenske sezname »sovražnikov« na podlagi vznika sovražne govorice, politike stigmatizacij posameznikov, diskreditacij. Ob udbaških arhivih smo dobili obširne kataloge ljudi, še nedokončane, na njihovem vrhu pa tako rekoč piše zgolj ena beseda: nenaši. Deskriptorji krivde posameznikov so frapantno bizarni, argumentacija še bolj.

Paranoja vodi nenazadnje do agresivnosti, občutkov samopoveličevanja, zarote medijev, ki da nas ne marajo, zato si jih moramo podrediti, saj vodijo vojno proti nam, do občutkov posebnega poslanstva in misije, na katero smo poklicani na čelu (izvoljenega) naroda. V slovenski zgodovini si prisvaja zasluge. Ne dopušča drugega mnenja in želi biti večinska: ko imate več kot 50 odstotkov, npr. volivcev, imate dokončno prav. Vzpodbuja zanikanje osnovnih človekovih pravic, saj jih sovražniku gotovo ne smemo pripisati, diskriminacijo, netoleranco in odpor, sovražni govor. Ko vse to prenesemo v politiko, ko se paranoja, hote ali nehote, preoblikuje v priročno metodo boja, dobimo kot končni izdelek pretežno sedanje akutno stanje. Kaj bi lahko k istim občutjem porekli sodeč po nekaterih elementih v »aferah«, kakršne so bile Patria, bulmastifi, Ertl, Velikovec? Aferah seveda zato, ker jih nekdo želi narediti za takšne na podlagi zarotniških obrazcev, risanja hobotnic in omrežij, neutrudljivih sovražnikov, udbašev in paraudbašev?

Paranoidni mentalni dispozitiv temelji na mehanizmu projekcije, prenašanju mentalne vsebine iz naše notranjosti v zunanjost. Zato imamo ves čas občutek, da se akterji borijo s svojo lastno senco, da bičajo natanko tiste lastnosti na drugih, ki jih imajo sami v izobilju, da ponavljajo gesto, nad katero se nad drugimi zgražajo, da so, skratka, karseda podobni svojemu sovražniku. Drugim očitajo prevzem medijev, pa jih sami prevzemajo, želijo si nepristranskosti, pa so sami pristranski, zavzemajo se za depolitizacijo npr. gospodarstva, pa ga sami politizirajo, govorijo o etičnosti, pa so sami neetični. Naša diagnoza, češ saj so licemerni in pokvarjeni, je zato le deloma točna. V tem smislu ni povsem precizna niti začetna prispodoba s kačo: hkratno zastrupljanje in ponujanje zdravila moramo razumeti kot izraz iste psihološke ekonomije projekcije, povnanjenju strupa, ki ga pripišemo drugim, ne da bi se zavedali, da ga povzročamo mi, hkrati pa grandiozno ponujamo zdravilo - megalomanija in paranoja gresta z roko v roki -, odkrito kot znak olajšanja nad nam nadvse lastno povnanjeno vsebino.

V Sloveniji se nahajamo v času globoke gospodarske krize. A tudi krize duha, kot temu radi pravimo. Premalo razmišljamo, kako sta ti dve krizi povezani, predvsem v luči zgoraj opisanih okoliščin. Kateri mentalni vzorci nas dejansko zavirajo pri naših premislekih? Zanesljivo aktualna vlada dela napake in dela jih vedno več. Razumeti jo kot izključno žrtev psihopolitike paranoje bi bil zgrešen opis. Vendar to še ne pomeni, da paranoidni miselni vzorci ne delujejo tudi v času krize in jo po svoje generirajo – logika ustvarjanja strahov je kot ustvarjena zanjo. V veliki meri je tovrstna psihopolitika uspela že skoraj povsem dotolči levoliberalni blok. Junija 2011 lahko govorimo o tem, da se nekatere liberalne stranke poslavljajo s prizorišča, spet druge so povsem satanizirane tik pred tem, da odidejo. Če bi pogledali usode diskreditacij sedanjih politikov, ki so del oblastne nomenklature, torej Boruta Pahorja, Gregorja Golobiča, Katarine Kresal in predsednika republike, a večkrat hkrati tudi npr. Janeza Janše na drugi strani, bomo pri vseh zaznali isti vzorec: njihov javni lik je dodobra dotolčen in prestreljen, rdeče popackan od kupa vanje pometanih paradižnikov.

Državljani naše republike imamo veliko težavo, ki bi jo ob svoji 20. obletnici morali končno začeti reševati. Zato, ker je obarvala in končno onemogočila marsikatero razpravo, ker zanika zdravi razum, onemogoča konsenz glede poglavitnih ekonomskih rešitev, jasne in prepričljive argumente dela za odvečno breme, zato pa rada hujska, blati, išče sovražnike in končno na tej podlagi dobiva volitve. Če ne pristanemo na to igro, se nam politika, ki se igra z našimi življenji, lahko le priskuti. Bomo ob tem le nemočno gledali?

Prvič objavljeno v Delu

Boris Vezjak