Upor v Mariboru

Izjava Zofijinih ljubimcev

Tistim, ki smo v preteklosti jadikovali nad Mariborom, njegovo zavestjo, nad pasivnimi ljudmi, nedejavnostjo njegove inteligence itd., je Maribor pokazal, da smo bili nekoliko prehitro razočarani; kajti Maribor se je uprl. Nekateri se sicer še skeptično smehljajo in kažejo na radarje – češ, kakšen pa je upor, če je zaradi radarjev. Toda radarji so samo kaplja čez rob, samo povod, simptom, niso pa vzrok upora. Vzrok upora v Mariboru je enak kot povsod drugod, kjer so ljudje okupirali ulice in trge in v imenu večine zahtevali dostojno, varno, kakovostno življenje.

Upor v Mariboru bi si torej morali razlagati kot upore ljudi v Arabskih deželah, Grčiji, Španiji, Italiji, na Portugalskem in povsod drugod, kjer je ljudem na neki točki prekipelo, kjer so ljudje v nekem trenutku rekli dovolj imamo in so se odpravili protestirat.

Morda prva značilnost večine teh protestov je bila presenečenje in to presenečenje vseh – najprej samih protestnikov, nato oblasti, zoper katere so protestniki protestirali in končno tudi presenečenje za medije, komentatorje, intelektualce. Vzrok vseh teh presenečenj je spontana političnost ljudstva. Večina vseh protestov, ki smo jim bili priča v zadnjem času, namreč ni bila organizirana v klasičnem pojmu organizacije nekega dogodka. To velja še posebno poudariti v luči pozivov nekaterih, ki menijo, da bi bilo treba organizatorje protestov v Mariboru najti in kaznovati. Neumnost teh pozivov je dvojna. Prvič, takšnih organizatorjev ni in drugič, če bi vladajoči po vsej sili »našli« nekoga, bi mesto resnično zavrelo. Če drugo točko razumemo vsi, ki smo kdaj živeli v Mariboru, se moramo ob prvi točki nekoliko ustaviti.

Večina sodobnih protestov po svetu se je zgodila spontano oziroma s pogovori na socialnih omrežjih. Spomnite se samo arabske pomladi, ki je pometla s tamkajšnjimi avtokratskimi režimi: en dan prestrašeni ljudje, ki ne verjamejo v kakršnokoli spremembo, naslednji dan peklenski bes na trgih. Nekje vmes pa seveda presenečenje vsakogar, ki je prišel protestirat – presenečenje, da so prišli tudi drugi in v tolikšnem številu. S tehničnega zornega kota organiziranja prireditev ni vmes nobene partije, nobenega intelektualnega jedra upora, le Facebook. Popolna razpršenost torej. To dejstvo pojasni tudi kasnejšo usodo večine podobnih uporov: spontano in pristno političnost ljudstva so si prav zaradi neorganiziranosti uzurpirale lokalne politične klike, ki so same že bile organizirane v takšne ali drugačne politične strukture. To dejstvo nas opozarja, da se utegne podobno zgoditi tudi v Mariboru po Kanglerjevem odstopu. Iskreno jezo ljudstva bodo izkoristile tukajšnje že organizirane politične strukture (večinoma stranke), si jo prisvojile in iz nje skovale politični »kapital«. Ko tako pravimo, utegnete pomisliti, da govorimo podcenjujoče o teh političnih strukturah, kot da samo čakajo na plen. Toda to bi bilo podcenjujoče do obstoječih političnih struktur, seveda pod predpostavko, da so kolikor toliko zrele. Ljudstva, ki je enkrat vstalo, skorajda več ne morete voditi za nos, kar te dni najbolje kažejo prav razmere v Egiptu. Ljudstvo, ki si enkrat drzne zasesti trge, pač ne bo privolilo v zamenjavo enega samodržca z drugim: ne brez boja. Zato bodo morale naše politične strukture vendarle začeti ugotavljati, do katere točke je njihovo politično delovanje ne le zakonito, temveč zlasti legitimno. Tisto, česar trenutni še-župan Maribora trenutno nima, je namreč prav legitimnost in brez nje, pravijo Mariborčani, ne more županovati.

Ko takole razmišljamo o spontani političnosti ljudi nasploh in zlasti Mariborčanov, si ne moremo kaj, da je ne bi iskreno podprli. Ko pa jo takole podpiramo, se moramo ustaviti ob nekaterih medijskih reprezentacijah tega upora. Nekaj teh reprezentacij je solidnih, celo zelo dobrih, toda mnoge, in med njimi žal tudi del informativnega programa RTV Slovenija, poročajo pristransko, da ne rečemo ideološko. Poročanje pristranskih medijev se v glavnem sprevrže v moralno obsodbo mariborskega upora na točki, ko začnejo govoriti o kulturi dialoga. S tem v resnici zgolj ponavljajo županov diskurz, ki je v nekem trenutku začel jadikovati, da z uporniki ni mogoč dialog, ker so ti pač žaljivi, nasilni, besni ipd. Toda vprašajmo se, ali v človeškem življenju sploh kdaj obstaja trenutek, ko so ljudje upravičeno žaljivi, nasilni in besni. Ali niso upravičeno takšni tedaj, ko neka oblast izvaja ukrepe, ki so neposredno nasprotni interesom ljudi; ko med sprejemanjem teh ukrepov in njihovim izvajanjem ne upošteva nasprotnih mnenj, čeravno so ta v večini; ko se že dobesedno norčuje iz ljudi, češ, ljudstvo bo že sprejelo, potrpelo, se prodalo za drobtino; ko svoji klienteli deli delovna mesta; ko nekoč družbeno bogastvo spreminja v zasebno in ga podarja sebi in svojim? Ko torej ljudje na vse to opozorijo (v Mariboru, po Evropi in drugod po svetu), oblast pa se jim roga, jim laže v obraz, da ni nobene druge poti, ali ni potem to vendarle dovolj za kanec srda? Omenjeni pristranski mediji se tega seveda ne vprašajo, temveč se v imenu žargona pravšnjosti spreminjajo v trobila teh istih protiljudskih interesov. Včasih je torej treba, če hočemo ohraniti kulturo, biti kulturni, podpreti spontano političnost ljudi, še več, tej spontani političnosti je celo treba dati besedo, ji pomagati k besedi, če je v naši moči, nikakor pa je ne smemo obsoditi, ko po leta dolgem izkoriščanju in ropanju izbruhne v odpor. Če bi ravnali nasprotno, bi vendar dopustili prevlado oziroma hegemonijo samo ene logike, ene razlage stvari, enega govora (diskurza), drugemu bi s tem odvzeli besedo, s tem pa v danih razmerah vendar tvegali požar; spregledali bi namreč, da je do njega prišlo točno zato, ker ljudje niso imeli besede.

Sedaj, ko smo prišli do besed, se bomo ustavili še ob vlogi intelektualcev v takšnih trenutkih. Nekaj jih je že zelo naklonjeno spregovorilo o uporu v Mariboru. Pričakujemo, da jim bodo v kratkem pritrdili tudi drugi. Zakaj? So trenutki v zgodovini sleherne skupnosti, ko so besede še posebno žive, ko z njimi, ko jih izrekamo, že hkrati delujemo, delamo, ustvarjamo stvarnost in skupnost. V takšnih trenutkih besede niso samo komentarji, opisi dejanskega stanja ali resnice, temveč dejansko stanje in resnico soustvarjajo. To je razlog, zakaj je odgovornost intelektualcev v takšnih trenutkih še posebno velika.

Odgovornost nam tako nalaga tole: če lahko na mariborski upor ne glede na povod (sežiganje radarjev) gledamo v luči vseobčega ljudskega vrenja v Evropi in svetu, ki kaže na financializacijo sveta, na uničevanje socialnih vezi, na ropanje narave in prihodnosti prihajajočih generacij, na konsolidacijo kapitala na račun blaginje večine; če torej lahko mariborski upor ugledamo tudi v tej luči, potem ne moremo nič drugega kakor upor podpreti in tako izraziti isto kakor »ulica«, namreč da bo naše mesto zopet naše.

Zofijini ljubimci

Napotilo

http://www.zofijini.net/cenzurirano_gotof.html