Težave s pričo

Iz Hitchcockove filmske dramaturgije, pa tudi njegovih osebnih zatrjevanj vemo, da ni težko zagrešiti umora. Prava nerodna zagata se začne, ko moramo truplo nekako zakriti, saj nas kot nadležen "corpus delicti", kar je tako rekoč par excellence, zasleduje skupaj z našim kaznivim dejanjem in ga venomer razkriva. Večino filmskega suspenza tako pobere morilčevo ukvarjanje s truplom in ne z umorom. V filmu "Težave s Harryjem" nam mojster grozljivk postreže s črnim humorjem: trojica znancev najprej telo Harryja zagrebe, nato odkoplje, vlači gor in dol...
Storilci in naročniki napada na Mira Petka imajo podoben, toda resnejši problem. Kajti čisto zares morajo venomer biti na preži pri ugotavljanju, če se jim ni kje zalomilo in za sabo niso pustili sledi. Diletantsko ravnanje policije ob prihodu na mesto zločina 28. februarja 2001 (za takšno ga ocenjuje g. Mirko Zamernik) in strokovno opravljeno pluženje sta k sreči opravila svoje. Najhujše, kar se jim lahko zgodi, je kakšna oseba, ki bi skozi špranjo anonimno opazovala dogajanje, pa je nihče ne bi opazil, ali kako drugače vedela za podrobnosti kaznivega dejanja. Težave s "ključno pričo", kot jo imenujejo, so na las podobne takšnim situacijam: ta prevzema vlogo nadležnega trupla. In nebodigatreba, kot smo tudi lahko prebrali, je nekomu pognal strah v kosti. Čisto človeško se lahko postavimo v morilčevo kožo in stvari opazujemo skozi njegova očesa. Imamo tri možne strategije: najprej z operacijo "Ungeschehenmachen" storiti vse za vtis, da se nič ni zgodilo, recimo pretvarjati se, da te priče ni in da zanjo nismo slišali. Potem poskrbeti, da bo pomen tega, kar pravi, zanikan, mogoče prepričevati druge, da ni pomembna. Ali pa, kot tretje, glede nje kaj ukreniti, ji denimo zagroziti. Prav vsi scenariji se menda že dogajajo, četudi ne bi pričakovali, da se bodo tako zelo ujemali z ravnanjem policije in tožilstva.

Nastop priče pred Zamernikom

Naša priča je seveda pomembna zato, ker je v svojem anonimnem nastopu pod prisego novembra lani pred g. Zamernikom marsikaj povedala. Nič manj kot imena naročnikov in storilcev! Predsednik preiskovalne komisije nam je v medijih celo zaupal, da je naročnik že nastopil pred njimi in da so ta imena na Koroškem splošno znana. Magnetogram zaslišanja je bil še isti dan posredovan mariborskim tožilcem. Nato je sledil kronični molk, ki smo se mu vsi čudili: po skorajda dveh letih zablodele preiskave, tavanja v temi in dihanja za ovratnike na velika vrata vstopi priča, potencialna rešilna bilka, organi pregona pa molčijo. V januarju 2003 je g. Zamernik v nekaterih medijskih nastopih to pričo znova omenil. Njen obstoj je 24. januarja 2003 generalna tožilka Zdenka Cerar ob vprašanju novinarke v oddaji 24 ur potrdila: z njo se ubada mariborsko tožilstvo. Toda v istem dnevniku je g. Marko Pogorevc zanikal, da bi imel kakršnekoli podatke o njej. Prav tako je razkril, da nima podatka niti o tem, da je z njo seznanjeno tožilstvo, tako da je, kar je bilo videti groteskno, pozval g. Zamernika, naj te podatke policiji in tožilstvu posreduje. Na izrecno vprašanje novinarke, ali policija ima ta podatek, je Cerarjeva to v studiu potrdila. G. Pogorevc je torej zahteval podatke za policijo in tožilstvo, četudi sta ga oba organa pregona po Cerarjevi že imela, in to debele tri mesece! Preprosto rečeno: sploh ni vedel, kaj se dogaja. Da bi stvar bila še hujša, smo v marcu 2003 izvedeli, da kriminalisti, ki menda vneto in brez premora delajo na primeru, peti mesec po tem zanjo še niso slišali! Po vseh medijskih obelodanitvah so zmagoslavno naznanili, da še zmerom ne vedo zanjo. Pač pa so jo izsledili storilci in naročniki - ti ji že grozijo, da jo bodo poslovno in drugače uničili. (Delo, 8.3.2003)
Pri rekonstrukciji nastale zagate smo trenutno državljani omejeni, saj smo po 3. alinei 4. odstavka 45. člena Zakona o medijih z informacijami blokirani: generalni direktor policije in generalna tožilka sta se ob drugi obletnici zavila v molk. Prvi zatrjuje, da ne more dajati izjav, ker je primer v rokah mariborskega tožilstva, "zato se z vprašanji obrnite na to tožilstvo" (Večer, 1.3.2003). Ko se je Večerova novinarka obrnila na tožilstvo, jo je to poučilo, da ne more dajati izjav, ker je za te pristojna generalna tožilka. Zanjo pa velja "informacijska zapora". (Večer, 1.3.2003) S prstom torej kažejo drug na drugega, čeprav nam Pogorevc in Cerarjeva dve leti komentarjev, sicer vsebinsko praznih, nista odrekala.

Tiskovna konferenca sprenevedanj

In potem presenečenje: tiskovna konferenca policije v Slovenj Gradcu. Najprej so nas politiki dan pred drugo obletnico napada v parlamentu razveselili z "nočjo dolgih nožev" in poskrbeli za maksimalno napetost z morebitno razpustitvijo preiskovalne komisije, potem so na dan pred Petkovim rojstnim dnevom policisti blagohotno razvezali svoja usta. Namesto informacijske blokade torej ob jubileju vendarle sporočilo medijem, povečini o zapletu s ključno pričo. Najprej g. Pogorevc zatrdi, da "policija v tej fazi ne more dajati izjav", le teden po tem zelo očitno pošlje v boj slovenjegraške operativce, ki stvar vendarle komentirajo: na čelu z g. Kropetom in g. Korošom pojasnijo, kako podatka o tej priči nimajo. Mimogrede: zakaj se jim pred tem ni zdelo vredno poklicati na mariborsko tožilstvo in se z njim oskrbeti?
Toda žal je, kakšna smola, ga. Cerarjeva že pred dvema mesecema zatrdila, da ga imajo. Sila neroden zaplet (kateri po vrsti?), zdaj že "terminus technicus" za metodologijo dela organov pregona, ki je v nezdružljivosti naslednjih treh izjav:

- izjava A: "Policija pozna podatek o ključni priči preko mariborskega tožilstva" (Zdenka Cerar, POP TV, 24.1.2003)

- izjava B: "Nisem seznanjen o tej ključni priči, vsaj do sedaj nimam podatka, da bi komisija to posredovala " (Marko Pogorevc, POP TV, 24.1.2003), ali: "Dopisa o tej priči slovenjegraška policijska uprava ni prejela" (Srečko Krope, Večer, 6.3.2003)

- izjava C: "Sodelovanje z mariborskim okrožnim državnim tožilstvom je zelo dobro ali celo odlično." (Srečko Krope, Večer, 6.3.2003)

Če policija pozna podatek o ključni priči, potem ga pozna in ni res, da ga ne pozna in da ni seznanjena z njo. Izjavi A in B se ne ujemata. Dalje: če policija dobro sodeluje s tožilstvom, potem bi ta podatek morala poznati. Izjavi B in C se ne ujemata. Dalje: če policija pozna podatek o ključni priči preko tožilstva, hkrati pa oboji dobro sodelujejo, potem se izjavi A in C skupaj eklatantno prav tako ne ujemata z izjavo B. Razen izjav A in C se nobena dvojica izjav med sabo sploh ne ujema, vse skupaj pa so med sabo še v dodatnem protislovju. In katero je pravo ime za ta zaplet: nesodelovanje, pretvarjanje in sprenevedanje, laganje?
Da bi bila stvar še hujša, nekateri to pričo želijo diskreditirati. Četudi imata g. Zamernik in Miro Petek vanjo nesporno zaupanje, četudi se je bojijo sami naročniki, saj bi ji drugače ne grozili, je koroški novinar Tomaž Ranc, poročevalec iz tiskovne konference v nacionalnem dnevniku, zaradi svojih "dobro obveščenih virov" zatrdil, da govorjenje o tej priči služi le "natolcevanju in zavajanju javnosti" (Dnevnik, 5.3.2003). Kaj je torej res: da je ta priča kredibilna ali da ni? Da moramo biti pozorni nanjo ali ne? Komu je všeč prva izbira in komu druga? Najpomembnejše pa je tole: četudi ta zares ne bi bila verodostojna, to ne izbriše zgornjega zapleta glede posredovanja podatkov o njej: ta razkriva, da bodisi laže Cerarjeva bodisi policisti. Nemogoče je namreč, da bi policija podatke o njej imela in ne imela hkrati. So potemtakem laži tiste, v katerih odlično sodelujejo?
Če bi nekdo na strani policije zdaj zaželel zaigrati "identifikacijski" zaplet in reči, da pod opisom "ključna priča" preprosto ni prepoznal osebe, s katero je sicer seznanjen, potem bi to bil takšen nivo sprenevedanja, da bi bili prisiljeni tiskovno konferenco v Slovenj Gradcu razumeti kot novo predstavo teatra absurda. Očitno bi namreč postalo, kako se policisti zgolj pretvarjajo in pred novinarji cirkusirajo na podlagi interno pripoznanega in zamolčanega dejstva, da ta domnevno ni ključna, vedoč ob tem, koga ima Zamernik zares v mislih in koga je zabeležil magnetogram.
Ista konferenca je minila še v znamenju dveh poudarkov. Direktor Policijske uprave Slovenj Gradec mag. Srečko Krope je namreč - za vsak primer - g. Zamernika poučil, da je "delo parlamentarne preiskovalne komisije odkrivanje ozadja napada in vpletenost nosilcev javnih funkcij" in ne raziskovanje okoliščin primera. (STA, 5.3.2003). Drugače povedano: preveč vtika svoj nos v delokrog policije. Si predstavljate: g. Zamernik najde ključno pričo, ki mogoče rešuje primer, g. Krope pa ga zavrne, češ ni vaša naloga, da mi dostavljate ključ za rešitev primera! (Pozor: Krope v trenutku izjave ne ve ne zanjo ne za to, koliko je ta ključna in koliko ni). Zategadelj se sploh ne gre čuditi Zamernikovi ponudbi o tem, da lahko podatke o njej osebno prinese v Slovenj Gradec, če pač ni drugega načina izročitve! Kar v tem trenutku policija in tožilstvo krvavo potrebujeta, je zanesljiva poštarska služba.
Drugi poudarek je naslednji: načelnik urada kriminalistične policije Slovenj Gradec Slavko Koroš zaradi tega, ker primer ni raziskan, "ne čuti nobenega pritiska" (STA, 5.3.2003). To si velja zapomniti, kajti doslej so policisti z g. Pogorevcem na čelu hiteli razlagati, da delajo natanko pod - pritiski! Poleti 2002 se je na izjave policije o zunanjih pritiskih (šlo je za Boštjana Polutnika, predstavnika Policijske uprave Slovenj Gradec), moralo odzvati celo Društvo novinarjev Slovenije. Spomnimo še, da je po Cerarjevi "pritisk javnosti in ulice" bil kriv, da je primer iz Slovenj Gradca bil predodeljen v Maribor, četudi so poprej na vse pretege zatrjevali drugače. Enkrat pritiski so, drugič jih ni. Kakor jim ustreza!

Demanti informacijske zapore

Po tistem, ko je nepričakovano za medije nastopila slovenjegraška policija, se je v komentar, brez zapore, še bolj nenavadno podala generalna tožilka. Če so policisti sklicali konferenco zgolj zato, da bi povedali, kako ne poznajo ključne priče, je Cerarjeva zanjo implicitno priznala, da jo pozna, toda postregla z demantijem, da bi bila zares ključna. Dasiravno je skupaj s Pogorevcem uporabljala ta izraz. Znova smo bili deležni klasičnega razvoja dogodkov: kadarkoli se kaj v preiskavi navidezno premakne, se zgolj na podlagi kakšne izjave v medijih ali zapisa v njih. Po petih mesecih se je nekdo zaspano vprašal, kdo je oseba, ki jo omenjata Zamernik in časopisi - četudi napovedana kot morebitni ključ do rešitve problema je bila ta vmesni čas deležna totalne ignorance. Pomislite: če je Zamernik ne bi omenil v medijih, potem se organi pregona mogoče sploh ne bi dokopali do svojih ugotovitev, mi pa tudi ne bi izvedeli zanje!
Na dnevniku RTV Slovenija in POP TV je 10. marca 2003 Cerarjeva tako zagotovila, novinar Tomaž Ranc pa pohvalil svoje lastne domneve, da priča ni ključna. Le kako so to ugotovili in zakaj ravno zdaj? Katera priča po kazenskem pravu sploh je ključna in katera ne? Nekaj je jasno: v preiskovanje izjav te priče aktivno sploh ni mogla poseči policija, saj je niti ne pozna, enako pa ne vemo niti, kako si tožilci in kriminalisti delijo delo. Na podlagi kakšne tožilske preiskave torej lahko neko pričanje kvalificiramo za nepomembno in čemu bi si tožilci vzeli pet mesecev časa, preden kriminaliste mogoče seznanijo s podatki o tej priči? Kajti četudi je ta povsem nepomembna, zaradi menda odličnega sodelovanja obeh organov pregona pričakujemo, da so ti recipročno seznanjeni z razvojem preiskave. Če gre za razvpito in domnevno pomembno pričo, toliko prej. Če gre za to, da je njene podatke posredovala parlamentarna preiskovalna komisija, še prej. In če gre za kulpabilizirano verodostojnost, ki poraja salve dvomov v njihovo delo, potem nemudoma. Skrajno nesprejemljivo in žaljivo je, ko se tožilstvo in policija poigravata z živci javnosti na tako prezirljiv način. Če tavajo v temi in menda blazno delajo, potem pač brezpogojno smemo pričakovati preiskovanje kakršnekoli priče. V to pa se očitno sploh niso spustili - je mar Cerarjeva želela reči, da te ne bodo obravnavali ali zgolj demantirati naša možna pričakovanja glede nje? Drugo še razumemo, prvo je neodpustno.
Še bolj neverjetna je razlaga, po kateri ta priča ni ključna zato, ker ne ponuja nobenih materialnih dokazov. Kot da bi tožilstvo v svoji ležernosti upoštevalo le tiste osebe, ki jim lahko, ne da bi mignili s prstom, neposredno postrežejo s rešitvijo problema! Ker v kakšnem odstotku pa priče sploh lahko ponudijo materialne dokaze? Verjetno v minimalnem, toda navzlic temu nihče ne pravi, da je preostala večina pričevanj nepomembnih. Celo priča, razumljena v klasičnem smislu očividništva, nam razen svojega spominskega zapisa ne more ponuditi ničesar materialnega. Če bi se v primeru Petek pojavila oseba, ki je videla storilce pri delu ali slišala naročnike pri naročilu napada, bi v materialnem smislu to ne pomenilo popolnoma nič. In kot takšna naj bi bila nepomembna? To, da pričanje te priče "nima pravne podlage, zato se tožilci z njo ne bodo ukvarjali", kot je povzela novinarka (Večer, 11.3.2003), diši po škandaloznosti neverjetnih dimenzij, dokler nam ne pojasnijo, kakšne kvalitete bi ta sploh morala imeti in katera je ta "pravna podlaga", ki bi zadostila zahtevnim pogojem tožilcev. Nenadoma smo pred situacijo, v kateri policija za našega nebodigatrebo še ni slišala, tožilstvo pa po novem noče slišati.
Ob nenaključnem demantiju ključnosti domnevno neključne priče pa velja omeniti še enega. Namreč informacijske zapore, ki jo je Cerarjeva pripravljena zavreči, ko ji ustreza. In četudi ne bi rada polemizirala z javnostjo, kot pravi, to prej obvesti o svojih ugotovitvah glede ključne priče kot Zamernikovo komisijo! Njen predsednik je namreč izjavil, da je za te ugotovitve izvedel iz medijev. (Večer, 11.3.2003) Dva tedna po tistem, ko je ta v parlamentu dosegla sklep o tem, da tožilstvo in policija pojasnita razloge za svoje slabo sodelovanje s komisijo in zaplete, ki so ob tem nastali, torej generalna tožilka potrjuje in krepi to slabo sodelovanje. Krepi pa tudi slabo sodelovanje z javnostjo: ta bo zdaj dobila občutek, da je bila razprava o ključni priči medijsko zelo nevarna, ker je vlivala prevelik optimizem, zato je bilo treba nemudoma nastopiti v medijih in celo zanikati svoje lastno sklicevanje na Zakon o medijih.
In za konec še čisto retorično vprašanje: kako dolgo nas bodo v tej državi še vlekli za nos in nam lagali v obraz, ne da bi za to moral kdorkoli odgovarjati? V obeh pomenih besede: najprej pojasniti, kako prihaja do tovrstnih zapletov, ignoranc in izvijanj, nato pa odgovarjati še profesionalno in politično? Radi bi vstopili v Evropsko unijo, toda s takšnimi državnimi organi pregona si je sploh ne zaslužimo. Ali pa se bo morala ta navaditi na tradicionalno slovensko folkloro političnega laganja? Močno dvomim.

Boris Vezjak