Arhiv

Kakšna naj bo rdeča nit družbenih sprememb?

V tem zgodovinskem času, ko se izrisuje podoba možne prihodnje, drugačne, bolje ukrojene slovenske in širše družbe, se zastavlja vprašanje, katere naj bodo njene temeljne zastavitve in v čem bodo le-te drugačne od sedanjih, neprimernih. Kaj naj bo torej rdeča nit družbene preobrazbe, kakšno naj bo osnovno idejno-vrednostno vezivo razvojnih programov za posamezna družbena področja? Na zastavljeno vprašanje je treba odgovoriti jasno in razumljivo, pri čemer je treba odgovor pripraviti v dovolj širokem krogu ljudi. Avtor tega prispevka podajam svoj prispevek k temu.

Če se torej sprašujemo o tem, kakšna naj bo prihodnja temeljna družbeno-organizacijska zasnova, je potrebno najprej izpostaviti problematičnost dandašnje. Pri tem imam v mislih ne le slovensko, pač pa tudi širšo evropsko in svetovno družbo. Osrednji problemi današnjega načina vodenja in usmerjanja družbe so v naslednjem:

– Vzvišeno in odmaknjeno vlogo tvorcev poglavitnih družbeno-(ne)razvojnih zamisli, pobud in konkretnih predlogov so si prisvojili ozki in zaprti krogi ljudi, v rokah katerih je zbrana družbena moč. Ta moč se izraža v različnih oblikah: idejno-nazorski, politični, lastninski, premoženjski, gospodarsko-upravljavski, množično-medijski, institucionalno-religijski in drugih. Omenjeni ozki krogi 'gospodarjev družbe' so mednarodno orkestrirani. Slovenski del teh krogov v osnovi deluje pod taktirko vodstev, ki imajo domicil v tujini.

– Vlogo subjekta, ki izbira in vsakokrat tudi izbere med variantnimi družbeno-(ne)razvojnimi zamislimi, imajo takisto prej navedeni ozki krogi družbenih vplivnežev.

– Enako velja za praktične načine udejanjanja izbranih (ne)razvojnih zamisli.

Z vsebinskega zornega kota imamo torej opraviti z elitokratsko in obenem interesno ozko obeleženo družbeno-organizacijsko zasnovo. Pri tem imajo institucije in postopki v okviru skrbno režirane strankarsko-predstavniške demokracije bolj ali manj kamuflažno vlogo. Gre, skratka, za družbeno-upravljavski model dejanskega vladanja ozkih krogov ljudi, katerih primarni namen je uresničevanje njihovih individualno ali kolektivno zasebnih interesov in tovrstnih interesov njihovih zaveznikov. Splošno javno dobro in enakomerna porazdelitev koristi ter dobrin v celotni družbi nista med cilji omenjenih ozkih krogov. Spričo moči teh krogov je njihova interesno ozko zamejena idejno-nazorska paradigma bolj ali manj prisilno in posledično široko zastopana tudi v pojmovanjih mnogih od tistih, ki niso del teh ozkih krogov, žal pa tudi niso miselno dovolj samostojni. Nacional(istič)ni, religiozni, profitni in potrošniški koncepti so osrednje sestavine prej omenjene paradigme.

Slabosti zgoraj omenjene družbeno-organizacijske zasnove je več. Med osrednjimi so zlasti naslednje:

– Družbeni razvoj ne teče povsem ali delno ali sploh ne glede na interese mogotcem podrejenih družbenih skupin.

– Med upoštevanja in udejanjenja vredne družbeno-razvojne zamisli se ne morejo prebiti ali pa se zgolj izjemoma in z veliko muke prebijejo tiste, ki jih prispevajo 'družbeni podrejenci'.

– Spričo zgoraj omenjenega prihaja do pasivizacije in demotivacije širokih krogov ljudi in med njimi tudi tistih, ki premorejo ustvarjalni potencial za tvorbo vsebinsko drugačnih, dejansko alternativnih, temeljno novatorskih družbeno-razvojnih zamisli. Takšni ljudje prisilno ne morejo aktivirati svojih ustvarjalnih zmožnosti. Lahko govorimo o omrtvičenje ali zatiranju ustvarjalnih zmožnosti obsežnega dela družbe.

– Za maloštevilčne oz. majhne družbe (države), ki imajo v primerjavi z večjimi že izhodiščno manj človeških razvojnih potencialov, sta prej omenjeni pasivizacija in demotivacija toliko bolj škodljivi, saj zaradi njiju majhne družbe dolgoročno izgubljajo v konkurenčni tekmi z večjimi. V razmerju do njih sčasoma drsijo v čedalje bolj podrejen položaj. Slednje je za slovenski narod še posebej pomembno, saj je obkrožen s številčnejšimi oz. večjimi narodi. Do enakovrstnih pojavov seveda prihaja tudi znotraj posameznega naroda oz. države, tj. na medregionalni, medobčinski, medmestni in mednaselbinski ravni.

– Posamezniki in družbene skupine, ki so nosilci ustvarjalnih potencialov, pa obenem le-teh ne morejo razviti in udejaniti zato, ker živijo v družbi, ozko-interesno nadzorovani in (ne)razvojno usmerjani s strani družbenih mogotcev, neredko odidejo iskat svoje priložnosti v druga družbena okolja. Posledica tega je dodatno osiromašenje ustvarjalnosti, splošne družbene vitalnosti, samostojnosti in samooskrbnosti emigrantsko-usmerjene družbe (države, regije, občine, mesta, naselja).

Iz povedanega ni težko sklepati, kakšna naj bo prihodnja družbeno-organizacijska zasnova in kako priti do nje. Na kratko:

– Razširiti je treba krog tvorcev družbeno-razvojnih zamisli in pobud. Nenehno je treba idejno-vrednostno in materialno (!) vzpodbujati družbeno okolje, da v čim večji meri ustvarja omenjene zamisli in pobude. Samo povečanje števila tvorcev pa še ne bo obrodilo kaj prida novih in kakovostnih sadov, če vzporedno (so)odločevalski deli družbe ne bodo omenjenim tvorcev z uglašeno paleto družbenih vzvodov omogočali krepitve in izboljšanja njihovih ustvarjalnih zmožnosti.

– Razširiti je treba krog tistih, ki presojajo variantne družbeno-razvojne zamisli in se o njih odločajo. Spet velja enako glede razmerja količina–kakovost: povečanje števila (so)dločevalcev bo imelo pozitivne učinke, če bodo ti širši krogi (so)odločevalcev premogli ustrezno vednost, znanje in kriterije za pretehtano presojanje in odločanje.

– Tudi pri konkretnem uresničevanju izbranih razvojnih zamisli naj sodelujejo čim širši krogi ljudi – a na tvoren, osveščen, samo-aktiven, poznavalski, notranje motiviran način, ne pa dirigirano, togo, vzpodbujeno zgolj z zunanjo voljo odmaknjene, vzvišene avtoritete.

Zgoraj predstavljeno novo, alternativno družbeno-organizacijsko zasnovo bi lahko za razliko od dandanašnje elitokratske (zase-vladne) poimenovali širokokratska (za-vse-vladna).

v Mariboru, oktober/vinotok 2012 – januar/prosinec 2013

Jože Kos Grabar ml.