V neki šali si
kapitan ladje dlje časa prizadeva za pozornost privlačne potnice Eve, nato
pa si zagotovi njeno ljubezen na ta način, da ji zagrozi, kako bo potopil
ladjo z vsemi potniki, če se mu ne bo vdala. Z nekaj obotavljanja se
lepotica Eva vendarle odloči in zvečer stopi v kapitanovo kabino ter z
njim preživi noč. Naslednji dan se zaupa svoji kolegici z sledečimi
besedami: “Bilo je tako čudovito: kapitan je enkraten ljubimec, povrhu pa
sem reševala še na stotine življenj!”
Ko smo pred kakšnim
mesecem na Pop Tv v oddaji Argumenti lahko gledali predstavitev
kandidatov za poslance, se nam je trojica estradnih pevskih zvezd v
postavi Tadej Hrušovar, Jerca Mrzel in Alenka Pinterič vtisnila v spomin
predvsem po decidiranem in brezsramnem vztrajanju pri svoji odločitvi o
vstopu v politično areno, četudi je bilo čutiti kulpabilizirajočo
atmosfero v vsakem trenutku oddaje. Dovolj ofenziven in direkten nastop
obeh moderatorjev, ki sta od glasbenikov poskušala zvedeti, kako je mogoče
narediti korak iz estradne srenje v politični babilon in kaj lahko človeka
k temu sploh vodi, je ob siceršnjem nizkem javnem mnenju o delu, predvsem
pa morali poslancev samo še prilil ognja k našemu nezaupanju in dvomu v
njihove “čiste” namene. Nič ni pomagalo, da kandidati niso pokazali niti
najmanjše mere politične spretnosti in znanja: vprašanju, če lahko navede
kakšen člen iz slovenske ustave, se je denimo Alenka Pinterič kar
naravnost izognila z besedami: “Veste, to sploh ni pomembno; važno je
tisto, kar človek čuti v srcu!”
Dragi poslušalci
Marša torej: zdaj so volitve končno za nami. Stari in večni obsceno
prijetni občutek, da so nas spet nategnili, bo z vsakim dnem začel
dobivati nove konkretne podobe. Življenje navadnega smrtnika je ob
soočanju s politično sfero zaradi odtujenosti slednje na las podobno tisti
situaciji iz šale, vendar veliko bolj tragično: ko stojimo v vrsti pred
kabinami na volišču, si vsak po svoje domišlja, da je kapitan in da ga tam
notri čaka prijazna in radodarna dama. S svojim glasom upa, kako se bo
imel čudovito, medtem ko bo njegov izpolnjeni volivni listič reševal na
stotine življenj. Zgodi pa se ravno obratno. Predvsem pozablja, da ni
kapitan in da v njegovi moči ni tisto, kar je upal, namreč možnost
političnega udejstvovanja. Je zgolj voyeur, ki lahko opazuje ljubezenski
akt in se ob tem kvečjemu obsceno naslaja, pač v primeru, ko je dojel
nemoč lastne situacije. Tako so lepe Eve, glasbene muze, edine, ki lahko
upravičeno porečejo isto: s poslanskimi plačami se bodo imele čudovito in
s svojimi odločitvami bodo dejansko krojile usodo tisočerih. Povabilo v
kapitanovo kabino kot sfero političnega je v slovenskem prostoru na žalost
pač takšno: politika in lepa Eva sta sklenili pakt, kjer življenje
volivcev ves čas visi na nitki in je odvisno od dobrega razpoloženja
kakšne Alenke Pinterič. Da je zanjo politika dovolj dober ljubimec, je
očitno jasno. Bolj zaskrbljujoče je seveda dejstvo, da takšna ljubezenska
zveza pogojuje življenja tisočerih Slovencev, ki jim ne preostane nič
drugega kot to, da upajo v njun čim bolj strasten objem. Ali z besedami
naše Alenke: “Važno je tisto, kar človek čuti v srcu.”
Ob tem lahko zgolj
ponižno gojimo upanje, da je njeno vsaj toliko širokogrudno in se bo ob
kapitanu v njem našel še kakšen naiven zaljubljenec, ki se jima je z
napačnimi pričakovanji voyeursko pridružil v volilni kabini. Napačnimi v
tolikor, ker si je domišljal, da je boljši ljubimec od politike in ga tam
notri čaka nežen poljub srčne dame. Sicer pa to niti ni pomembno:
najvažnejši je Evin občutek, da se ima dobro in da imaginarno rešuje na
stotine življenj. Obstaja še kakšna boljša definicija slovenskega
poslanca?
Boris Vezjak