Arhiv

Palestina, država, ki ne obstaja

Pred nekaj meseci je v Mariboru v okviru »Evropske prestolnice kulture 2012« (EPK) in projekta »Kulturne ambasade« potekala »Kulturna ambasada Izraela«. Ena izmed prireditev je bila tudi fotografska razstava z naslovom »Spremembe - Izrael nekoč in danes«, ki je prikazovala razvoj Izraela v preteklih sto letih, ko naj bi se ta iz zaostalega dela Osmanskega cesarstva pretvoril v moderno in razvito državo, eno najbolj razvitih v regiji. Po našem prepričanju je bila z omenjeno razstavo kultura zlorabljena za promoviranje sionistične ideologije in za namen legitimizacije politike apartheida in sistematičnega kršenja človekovih pravic, ki se je zgodila ob ustanovitvi države Izrael in traja vse do danes. Takrat smo Zofijini ljubimci skupaj z organizacijo BDS Slovenija napisali protestno pismo v katerem smo pozvali Zavod EPK in mesto Maribor k načelni in odgovorni drži do izraelsko - palestinskega vprašanja in se na dan otvoritve tudi spontano zbrali pred Fotografskim muzejem, kjer je potekala otvoritev.

V prikazu zgodovinskih sprememb je ostala palestinska plat zgodbe zamolčana. Ob ustanovitvi države Izrael je bilo namreč svoje domove prisiljeno zapustiti več kot 750.000 Palestincev, kar je predstavljalo polovico takratnega avtohtonega prebivalstva, uničena je bila tudi polovica njihovih vasi in mest, kar izraelski zgodovinar Ilan Pappe v svoji knjigi »The ethnic cleansing of Palestine« opisuje kot etnično čiščenje Palestine in s tem kot zločin proti človeštvu, ki je bil popolnoma izbrisan iz kolektivnega spomina in zavesti. Naslednji veliki val beguncev, 430.000, je sledil leta 1967 (okupacija Zahodnega brega, vzhodnega Jeruzalema in Gaze), številni izmed njih so že drugič izgubili vse, kar so imeli. Od leta 1967 naprej se fenomen prisilnega preseljevanja in razlastitev nadaljuje v obliki deportacij, rušenja domov, zaplemb in priključevanja zemlje, gradnje zidu in z vrsto diskriminatornih zakonov, ki palestinsko prebivalstvo potiskajo v komaj vzdržne življenjske razmere.

Naše delo z željo ozaveščati in opozarjati na že več kot pol stoletja trajajočo agonijo Palestincev se nadaljuje in tako s Kulturno ambasado Palestine, ki v Mariboru že poteka, v Ljubljani pa bo potekala v začetku novembra, dajemo priložnost Palestini, njenim ljudem in njihovi kulturi, da povedo svojo zgodbo. V okviru kulturne ambasade se bodo tako zvrstili številni dogodki, ki bodo skušali povedati zgodbo o ljudstvu z druge strani zidu.

Življenje pod okupacijo

V Palestino, na Zahodni breg, sem se odpravila avgusta 2012. Udeležila sem se mednarodnega projekta za študente medicine »Recap« v Bethlehemu. Projekta se vsako leto udeleži deset študentov iz različnih držav Evropske unije in poteka pod okriljem organizacije »International Physicians for the Prevention of Nuclear war« (IPPNW).

V Palestini ima vsak posameznik, vsak študent svojo zgodbo. Pripovedujejo o očetih, ki so ali so bili v zaporih, o bratih in prijateljih, ki so bili ubiti, o nadzornih točkah, ki jim omejujejo prosto gibanje, o vojakih, ki nenehno nadzirajo njihova življenja... Pri tem ne gre za posamezne incidente, ampak za vsakdan slehernega Palestinca. Prisiljeni so bili sprejeti - za zunanjega opazovalca - nevzdržno ponižanje kot del svoje vsakdanje rutine. Tako se sami, še preden bi to kdo od njih izrecno zahteval, vstanejo iz svojega sedeža na avtobusu, ko ta prispe na nadzorno točko in se zberejo pred komaj polnoletnima vojakoma, ki lenobno in vzvišeno, z modernimi sončnimi očali na glavi ter z orožjem na ramenih, pregledujeta njihove dokumente. Vztrajno in nekoliko ponižno - čeprav je še zmeraj moč zaznati iskrico ponosa v njihovih očeh - stojijo na nadzornih točkah, minute in ure, samo da bi prišli na drugo stran, v boljši svet in tako omogočili svojim družinam za spoznanje znosnejše življenje.

Kot Palestinec nikoli ne veš, kdaj boš prišel oz. ali boš prišel ob dogovorjeni uri na dogovorjeno mesto. Na zmenek, na predavanje, na izpit. Nikoli ne veš, kako dolgo bo trajala pot. Ne veš, ali boš imel vodo, ali je bo morda zmanjkalo in ne kdaj se bo ta vrnila. Ali bodo morda izraelski naseljenci uničili tvoj rastlinjak, nasad oljk, te ustrelili, poniževali. Na katerega vojaka/izdajatelja prepustnic boš naletel? Bo imel dober ali slab dan? Ali boš kot študent medicine lahko opravljal vaje v bolnišnici v Jeruzalemu? Nikoli ne boš izvedel, zakaj jih ne boš mogel opravljati skupaj s svojimi sošolci. Nekateri izmed študentov že leta, desetletje sploh niso bili v Jeruzalemu, kljub temu, da je ta oddaljen le nekaj minut od njihovih domov oz. vsaj bil je. Od zgraditve zidu in postavitve številnih nadzornih točk lahko pot traja tudi ure. Ali boš lahko živel skupaj z nekom, ki ga imaš rad, se boš lahko poročil, imel otroke s to osebo? Zaradi omejitve gibanja med posameznimi območji Zahodnega brega in vzhodnega Jeruzalema je na primer ustvarjanje družine med dvema posameznikoma iz različnih območij vse prej kot enostavno in včasih celo nemogoče.

Kljub težki politični situaciji pa pogled onstran zidu posameznika očara in to pravzaprav pogosto povsem odtehta ostale okoliščine. Palestina se zasidra v spominu zaradi svoje drugačnosti, ki si jo še upa živeti v tem ponorelem svetu, tiste, ki smo jo mi v Evropi že davno pozabili. Drugačnosti, v katerem je še vedno prostor za povabilo na kavo ali čaj ter za prijazen in brezčasen klepet s slučajno mimoidočimi popotniki. Neizmerno gostoljubje, nešteti nasmehi, toplina, prijateljstvo, veselje do življenja, povabila na večerjo, na čaj, na vodno pipo, na poroko, bogastvo okusov, glasba, ples, znanje. »Welcome, welcome« (»Dobrodošli, dobrodošli«) na vsakem koraku. »Where are you from?« (»Od kod prihajate?«). Mesta kot so Hebron, Ramallah, Bethlehem prevzamejo z živahnimi tržnicami, ki so obložene z vsem, kar si lahko zamisli človeška domišljija: pisani gumijasti bonboni, kruh, meso, sadje, zelenjava, oreški, začimbe, oblačila... Gost  nedefiniran vonj v zraku in avtomobili, ki si utirajo pot med vsemi stojnicami in nepregledno reko ljudi. Tradicija, zvestoba lastnemu načinu življenja in lastnemu poreklu, trmasto vztrajajo kljub okupaciji in izraelskim naselbinam, ki se kakor rakasta tvorba zajedajo v palestinsko bit.

Aretacije otrok

V Beit Ommarju sem spoznala dečka Hamzo. Pri 14. letih mu grozi že druga aretacija. S svojim očetom se redno udeležuje sobotnih miroljubnih protestov proti izraelskim naselbinam in okupaciji. Vojaki so ga že večkrat iskali ponoči, vendar ne spi doma. Nedavno sem izvedela, da so ga kljub vsemu našli in  aretirali. Sredi noči.

Palestinski otroci so najpogosteje obsojeni zaradi metanja kamenja. Otroci, stari 12 in 13 let, so lahko zaradi omenjenega prekrška po zakonu kaznovani z do šestmesečnim zaporom, otroke, stare 14 let in več, pa lahko za isti prekršek doleti kazen do desetih (metanje objektov, tudi kamnov, na osebe ali lastnino z namenom, da bi jih poškodovali) ali dvajsetih let (!) zapora (metanje predmetov, tudi kamnov, na vozila med vožnjo z namenom poškodovati vozilo ali osebe v njem). Otroci so v praksi sicer kaznovani z zaporno kaznijo od dveh tednov do deset mesecev. Čeprav je bilo – zaradi kritike, da je otrokom, starim le 12 let (minimalna starost za kriminalno odgovornost), sojeno na istih vojaških sodiščih kot odraslim (za prebivalce Zahodnega brega, vključno z otroki, od okupacije leta 1967 velja vojaško in ne civilno pravo in jim je tako sojeno na vojaških sodiščih) - septembra 2009 ustanovljeno vojaško sodišče za mladoletne osebe, se v praksi ni veliko spremenilo. O tem, ali bodo otroci do zaključitve primera ostali v pridržanju, lahko še zmeraj odloča vojaško sodišče za odrasle, katerega sodniki nimajo nujno izkušenj z obravnavami primerov, ki vključujejo otroke. Otroci so na sodišča še vedno pripeljani v skupinah po dva ali trije, z vklenjenimi gležnji ter oblečeni v enake rjave zaporniške uniforme kot odrasli. Lisice jim ponavadi odstranijo ob vstopu v sodno dvorano in nato ponovno namestijo ob izhodu iz dvorane. Organizacija »Defence for Children International« (DCI) kljub dopolnitvi vojaškega zakona (Military order 1676) septembra 2011, ki določa, da imajo otroci pravico do zasebnega posveta z odvetnikom, ni zabeležila niti enega samega primera posveta pred ali med zaslišanjem. Otroci so zaslišani v odsotnosti staršev in se s svojimi odvetniki ne srečajo do zaključka zaslišanja, prav tako pa niso ustrezno informirani o pravici do molčečnosti. Zasliševanja so le redko snemana, otroci pa so pogosto prisiljeni v podpis priznanja, ki je napisano v hebrejščini, v jeziku, ki ga ne razumejo.

V poročilu »Bound, Blindfolded and Convicted: Children held in military detention«, ki ga je aprila 2012 ob pomoči Evropske unije izdala organizacija DCI, navajajo, da je bilo samo v zadnjih 11 letih aretiranih, pridržanih in zaprtih okrog 7500 otrok, starih med 12 in 17 let. V povprečju torej od 500 do 700 otrok na leto ali skoraj dva otroka vsak dan. Leta 2011 je bilo v povprečju pridržanih skoraj 200 otrok na mesec. Omenjeno poročilo povzema pričevanja 311 otrok z Zahodnega brega, ki sta jih pridržali izraelska vojska ali policija v obdobju med 1. januarjem 2008 in 31. januarjem 2012. Od 311 otrok jih je bilo 57 % starih 16 in 17 let, 37 % 14 in 15 in 6 % manj kot 14 let. 60 % otrok je bilo aretiranih v svojih domovih med polnočjo in 5. uro zjutraj, s strani težko oboroženih vojakov. Številni otroci poročajo, da jih je iz spanja zbudilo udarjanje po vhodnih vratih in kričanje navodil, da morajo vsi zapustiti hišo. Nekaj jih je navedlo, da so se zbudili in v spalnicah zagledali vojake, ki so vanje usmerjali luči in orožje. Ko so bili enkrat zbujeni vsi družinski člani (tudi otroci), so vojaki zahtevali, da se vsi zberejo v eni sobi ali pred hišo. Sledil je pregled osebnih dokumentov. Včasih so vojaki medtem preiskali hišo. Samo v redkih primerih so otroci in starši obveščeni o razlogu za aretacijo ali o tem, kam bo otrok odpeljan, kar je v nasprotju z mednarodno zakonodajo, ki določa, da morajo biti otroci in njihovi starši takoj ali v najkrajšem možnem času obveščeni o razlogu za otrokovo aretacijo. Informacija mora biti podana v jeziku, ki ga otrok in starši razumejo (v tem primeru arabščina), in če je le možno, v pisni obliki. Obveščeni bi morali biti tudi o svojih pravicah v času aretacije. Obstaja nekaj pričevanj o tem, da je bila staršem aretiranih otrok izročena dokumentacija v hebrejščini in ne v arabščini. 95 % otrok, zajetih v omenjeno poročilo, je povedalo, da so jim po aretaciji zvezali roke, najpogosteje na hrbtu s plastičnim trakom. Številni so poročali o bolečini, nekateri celo o hudi bolečini zaradi zvezanih rok in o prekinitvi krvnega obtoka v dlaneh, zaradi česar so jim dlani otekle in pomodrele. Skoraj tretjina otrok poroča o izpostavitvi fizičnemu nasilju med aretacijo. 90 % otrok je bila ob aretaciji nameščena tudi preveza čez oči.

Po vrnitvi iz Palestine

V glavi mi odmeva grafit na zidu v Bethlehemu: »Now, that I have seen, I am responsible« (»Zdaj, ko sem videl, sem odgovoren«). Kaj storiti z vsem, kar sem videla, z informacijami, ki sem jih pridobila, z zgodbami, ki sem jih slišala, z vsemi obrazi, s pogledi, nasmehi, ki sem jih prinesla domov? Menim, da nam povezanost sveta, ki ga omogočajo informacijske tehnologije in transportna sredstva, nalaga tudi večjo odgovornost do sočloveka. To, da trdimo, da ne vemo, kaj se dogaja ali pa da ne moremo ničesar storiti je laž. To, da nam je preprosto vseeno, je nehumano. Skupaj imamo vse vzvode in možnosti, pravzaprav pa tudi dolžnost, da nepravičnosti preprečimo. V luči nedavne potrditve trgovinskega sporazuma ACAA med Izraelom in Evropsko Unijo sem še bolj prepričana, da je naše delovanje v smeri pravičnejše družbe nujno potrebno. Mednarodni skupnosti je ponovno spodletelo, da bi se postavila v bran človekovim pravicam in jih postavila pred lastne interese. Ponavlja mantro o nezakonitosti naselbin in izgradnji zidu, kaj več od tega pa ni pripravljena storiti. Čas je, da stopimo iz apatične množice in zahtevamo od tistih, ki nas zastopajo, da zavzamejo načelno držo,  ki bo v skladu z etičnimi in demokratičnimi ideali ali kot v enem izmed svojih člankov zaključuje Ilan Pappe: »Now is the time, before it is too late« (Zdaj je čas, preden bo prepozno).

Anja Turin

Napotila

http://www.zofijini.net/bodica_izrael.html

Kulturna ambasada Palestine

http://www.zofijini.net/predavanja_palestinska.html

Zakaj Kulturna ambasada Palestine?

http://www.zofijini.net/mediji_palestine.html

Zemljevid do apartheida

http://www.zofijini.net/predavanja_zemljevid.html

Bojkotiranje, umik investicij in sankcije proti Izraelu

http://www.zofijini.net/predavanja_bojkotiranje.html

How I Learned to Overcome my Fear and Love Arik Sharon
http://www.zofijini.net/predavanja_how.html

Resnica in miti o izraelsko palestinskem konfliktu

http://www.zofijini.net/predavanja_sppII10.html