Zofija v medijih - Neznosna lahkost privatizacije

»Ne, ne bomo naredili, kar kapital od nas zahteva, naredili bomo, kar mislimo, da je potrebno ali zaželeno.«

Začnimo z anekdoto. Ko naj bi neki knez vprašal svojega ministra za trgovino, kako lahko država pomaga ekonomiji, mu je ta odvrnil, da naj se čim manj vpleta v njo in prepusti zadeve trgu. Če temu dodamo še nevidno roko trga, ki vse najboljše uredi, naslovno podobo o plimi, ki bo dvignila vse čolne in predstavlja, da izboljšanje makroekonomije prinese koristi celotni družbi, in dodamo še ščepec teorije pronicanja, ki pravi, da bo bogastvo iz višjih slojev pronicalo do nižjih, dobimo približno skico neoliberalne ideologije, ki je s Škotske in iz Avstrije preko oceana potovala v Ameriko in se danes kot Lassie vrača domov.

»Nobel Nobel[1]«

V prvi vrsti nam tokrat ne gre za direktno dokazovanje zmotnosti idej iz uvoda, saj smo to počeli že v preteklosti, ampak se bomo ukvarjali s smiselnostjo ideje privatizacije (skoraj) vseh sektorjev, ki trenutno postaja aktualna v Sloveniji, medtem ko so se drugod po svetu te ideje že izkazale za, milo rečeno, neučinkovite. Morda je smiselno za trenutek skočiti v Ameriko, da vidimo, kako med drugim naš novi Nobelov nagrajenec za mir poskuša svojo nagrado upravičiti, s tem da poskuša z zdravstveno reformo zagotoviti osnovno zdravstveno zavarovanje vsem državljanom, kar lahko razumemo kot de-privatizacijo. Karkoli si že mislimo o Obami, mu je tukaj treba čestitati, da se bori proti pohlepnim zavarovalnicam in v resnici za ljudstvo. V utrdbi neoliberalizma in inkubatorju prostega trga smo torej priča nasprotnemu procesu, kot ga želijo nekateri ekonomisti izvesti pri nas. Očitno želimo biti bolj papeški od papeža in ponoviti prav vsako napako. Namesto treznega premisleka smo se odločili za učenje s poskusi in napakami.

Kdo se boji močne vlade?

Množice protestnikov, ki iz na prvi pogled težko razumljivih razlogov ne želijo, da država poskrbi za njih, to poimenujejo socializem in komunizem. V ZDA že pregovorno vse, kar v Evropi imenujemo socialna demokracija ali socialna država, označijo kot komunizem. V ozadju je verjetno strah pred tako imenovano »big government« (močno vlado). Saj so ZDA v dobrem in slabem (pomenu) narod individualistov. V ustavi zapisana pravica do nošenja orožja je kljub visoki ceni, ki jo plačujejo s pokoli na šolah, tako skrbno varovana, ker je razumljena kot varovalo za ljudstvo, ki lahko v primeru, da vlada postane tiranska, prime za orožje. Če poskušamo razumeti povprečnega Američana (v kolikor je taka simplificirana oznaka zaradi raznolikost sploh smiselna), sta nam zgodovinski in kulturni kontekst lahko v pomoč. V ZDA smo torej priče neke vrste delni deprivatizaciji zdravstva. Poglejmo, kaj na tem področju dogaja pri nas.

Zdravje, naše največje bogastvo

Znani so nam pregovori, da je smeh pol zdravja, da bo, dokler imamo zdravje, vse v redu. Veliko slišimo o zdravem duhu v zdravem telesu in našteli bi lahko še veliko rekov in rekel o zdravju, kar nam pove, da je zdravje za nas pomembna vrednota. Zdravniki imajo visok ugled v družbi ravno zaradi tega, ker skrbijo za naše zdravje, naše zaupanje temelji na njihovi strokovnosti in moralnosti. Zdravnik se s Hipokratovo prisego zaobljubi, da bo zdravil ljudi po svojih najboljših močeh. Lahko bi rekli, da nam je zdravje na nek način »sveto«, kar je smiselno, saj je zdravje, če že ne zadostni pogoj za srečno življenje, vsaj nujni pogoj. Ker smo poleg tega prepričani, da smo ljudje načeloma med seboj enakovredni in da živimo v socialni državi, ki poskuša vsem svojim državljanom zagotoviti osnovne pogoje za življenje (zdravje je eden izmed bistvenih), smo še v rajnki Jugoslaviji zasnovali sistem javnega zdravstva, ki omogoča vsem posameznikom, da so deležni zdravljenja, v kolikor ga potrebujejo. To je ideja, ki podpira sistem javnega zdravstva. Danes je ta sistem deležen številnih kritik. Neučinkovitosti, potratnosti, osornost zdravnikov itd. Te kritike so morda lahko upravičene in kot predlog za rešitev se ponuja privatizacija, ki bo zagotovila boljši in učinkovitejši zdravstveni sistem.

Zdravnik: trgovec ali zaupnik?

Dr. Dušan Keber, s katerim imamo v tej številki Katedre tudi intervju, je imel v Mariboru v organizaciji Zofijinih ljubimcev meseca novembra predavanje[2] o farmacevtski industriji, v katerem je predaval o problemih in vprašanjih te industrije in pokazal na veliko nečednosti. Poleg tega se je dotaknil tudi ideje o privatizaciji zdravstva. Kratek presek njegove misli bi se lahko glasil približno tako: Zdravja ne moremo razumeti kot dobrino in zdravstva kot nekaj, kar lahko prepustimo trgu, saj tukaj ne gre za odnos med potrošnikom in kupcem, kjer bi lahko kupec prostovoljno izbiral med storitvami. Bolnik pride k zdravniku in zaradi svojega stanja velikokrat ni sposoben trezno razmišljati in seveda zaupa zdravniku, da mu le-ta predpiše karkoli, saj želi čim prej ozdraveti. Zdravnik samostojno predpiše zdravilo, za katerega on meni, da je najboljše, bolnik ne sodeluje v veliki meri pri tej odločitvi, kar je smiselno, saj za to nima kompetenc. Razmerje je popolnoma drugačno kot pri kupcu v supermarketu in zato logika trga v zdravstvenem sektorju ne more delovati. Poleg tega je cena zdravljenja bogatega in revnega človeka za določeno boleznijo popolnoma enaka. Bolezen ne diskriminira. Odnos med zdravnikom in pacientom je (oziroma bi moral biti) bolj podoben zaupnemu prijateljskemu odnosu kot odnosu med prodajalcem in kupcem.

Tihotapci

Tukaj je samo nekaj razlogov, zakaj je privatizacija zdravstva nesmiselna, za praktičen primer pa lahko vzamemo Ameriko in Kanado. Prva ima zasebno zdravstveno zavarovanje, druga javno. V Kanadi so stroški manjši, sistem je dosti bolj učinkovit ter zdravila cenejša. Veliko Američanov ob meji je zdravila nakupovalo v Kanadi, dokler jim tega država ni preprečila. Zdi se, da si je smiselno prizadevati za ohranitev javnega zdravstva, kar gibanje za ohranitev javnega zdravstva že počne. Tudi zdrav razum nam ob kratkem razmisleku da odgovor, da nikdar ne moremo vedeti, kdaj lahko zbolimo ali nas doleti nesreča, zato je smiselno sproti plačevati nekaj drobiža, da bomo v primeru, če ne bomo imeli sreče, preskrbljeni.

Teža nevednosti

Druga vrednota, ki je za nas pomembna, je izobrazba. Tudi v šolstvu se porajajo ideje o privatizaciji. Osredotočil se bom na bolonjsko reformo. Kritike le-te prihajajo tako s strani preobremenjenih študentov, profesorjev in strokovnjakov, a sam se bom posvetil kritiki ideologije, ki stoji za bolonjsko reformo. O tej temi je sicer obsežneje pisal filozof in sociolog Andrej Adam. Problematičnost reforme leži v dojemanju izobrazbe ne kot vrednote, ampak kot dobrine. Šola in univerza se razumeta kot instituciji, ki ne skrbita za splošno razgledanost študentov, ampak za proizvajanje ozko specializiranih kadrov za trg dela. Ta ideja je podrobneje razvita v knjigi švedskega avtorja Christiana Lavala, Šola ni podjetje. V akademskem svetu je že splošno znano pehanje za objavami, ki naj bi služilo dokazovanju strokovnega dela akademikov. Vsekakor je smiselno, da profesorji izkazujejo svojo strokovnost, a vprašati se je treba, če je cilj proizvajanja člankov po tekočem traku za ozko specializirane revije, ki jih komaj kdo bere, z namenom pridobivanja točk za habilitacijo, združljiv z Humboldtovo idejo univerze, kjer smo tako filozofi kot ostali strokovnjaki zavezani iskanju resnice in znanja, ki lahko na tak ali drugačen način pomaga širši družbi. Ideje, ki stojijo za bolonjsko reformo, nas vedno bolj premikajo v smer univerze kot tovarne in bizarne ideje, kot je ta, da bi se profesorji, ko pridejo na univerzo, morali »štempljati« ter natančno poročati, kaj počnejo vsako uro dneva, so postale realnost. Albertu Einsteinu je moder in razgledan aristokrat ponudil visoko letno plačo, da je prišel v Ameriko na inštitut za napredne znanosti, kjer je lahko vse dni delal, kar je hotel, in v miru razvijal svoje teorije. Kaj takega je skozi lupo bolonjske reforme nezamisljivo. Predpostavka, da bodo v okolju, v katerem bolj kot svoboden duh univerze veje zatohel duh sive tovarne, nastajale nove in kreativne ideje, je bolj kot premisleka vredna ironičnega posmeha.

Delu čast in oblast

Ker o privatizaciji trga dela ni smiselno govoriti, se govori o liberalizaciji le-tega. Fleksibilnost je nova mantra in redna zaposlitev je baje iz mode. Potrebno se je približati modelu kapitalizma razvitega sveta. Poglobljeni analizi ideologije neoliberalizma sem se posvečal že v preteklosti, zato bo dovolj, da si tokrat ogledamo le primere iz resničnega sveta. V Ameriki je ravno ta ideologija pripeljala do krize, ki je vplivala tudi na ostali svet. Pri nas so sindikati, ki komaj še zadržujejo bedo delavcev, tik pred splošno stavko. Zgodilo se je Gorenje, zgodila se je Mura, verjetno lahko v prihodnosti pričakujemo še več takšnih primerov. Morda tukaj pravo vprašanje ni, zakaj se to dogaja, ampak zakaj se ne dogaja pogosteje. Kljub temu da delavci gredo na ceste, ker mora cel(o) srednji sloj čakati v vrstah za pomoč Rdečega križa in Karitasa, si menedžerji še vedno izplačujejo visoke nagrade in se jim to (nekaterim celo iskreno) ne zdi nič slabega. Razumljivo je lahko, da si uprava izplača visoke nagrade, ko gre podjetju dobro, malo manj pa, da si jih izplačuje, ko gre podjetje v stečaj. Tako delo kot delavec dandanes izgubljata čast in oblast in delavec vse bolj kot obrtnik postaja podoben orodju. Se morda tanjša črta med suženjstvom in kapitalizmom?

Informacijska družba

Primera zdravstva in šolstva sta le najbolj pereča, sicer pa logika privatizacije prodira v vse pore družbe. Kritike lahko podamo tudi na drugih področjih, a na omenjenih dveh je kritika najnujnejša. Poglejmo si za konec še področje, kjer zelo uspešno deluje logika, ki je diametralno nasprotna privatizaciji. Gre za računalništvo oz. natančneje programe. Microsoft je nedavno izdal novi Windows 7, ki naj bi izboljšal vtis po katastrofalni Windows Visti. Za razvoj je porabil milijone dolarjev in delo na stotine strokovnjakov. Na drugi strani so programerji, ki so posvetili svoj prosti čas razvoju operacijskega sistema Linux, brez milijonov razvili operacijski sistem, ki je bolj zanesljiv, stabilen – skratka boljši in je na voljo zastonj. To jim je uspelo ravno zato, ker so delovali po logiki open source (odprte kode), ki vsakemu omogoča, da spremeni in izboljša izvorno kodo programa, medtem ko je koda Microsoftovih programov skrbno varovana skrivnost. Si predstavljate, kaj bi lahko naredili programerji Linuxa, če bi imeli na voljo desetino sredstev, ki jih ima Microsoft? Morda bi naredili nekaj veliko boljšega ali pa bi se poklali za denar. Denar kot izvor vsega zla pač pokvari ljudi. Morda so programerji Linuxa tako uspešni ravno zato, ker delajo prostovoljno in iz čiste kreativnosti. Zanimiva je misel, da ni nujno, da so programerji Linuxa pametnejši od svojih kolegov pri Microsoftu, njihova prednost je način dela in razmišljanja, ki namesto na zaprtem individualnem delu posameznikov temelji na povezovanju in sodelovanju. Ne trdim, da je ta ideja magična formula, ki bi rešila probleme drugih področij s specifičnimi zahtevami, morda pa bi bilo smiselno premisliti o prenosu logike sodelovanja namesto logik tekmovalnosti na različne dele družbe.

[1] Gre za besedno igro. V angleščini »nobel« pomeni plemenit, Nobel pa pomeni Nobelovec, se pravi dobitnik Nobelove nagrade.

[2] Predavanje je dostopno na internetni strani http://www.zofijini.net/predavanja_sppIII3.html.