Več licemerstva kot klonov

Kloniranje, ta tragična parodija božje vsemogočnosti, za kar jo imajo vatikanski ideologi, te dni žanje splošen konsenz ogorčenega zgražanja. Skupina verskih fanatikov si je Kristusov osebni jubilej izbrala za poskus ustvarjanja človeka po svoji podobi - namesto po božji. Ob vseh znanstvenih, tehničnih, še zlasti pa moralnih in etičnih zadržkih ob domnevno prvem človeškem klonu v zgodovini, punčki Evi, če zares obstaja, se človeštvo združuje proti skupnemu sovražniku - z versko zaskrbljenostjo začinjenemu strahu pred manipulirano prihodnostjo človeka. Njegovo kloniranje menda odpira nove etične probleme, tiste znotraj znanosti in tiste zunaj nje. Kar zadeva zunanje, filozofske, lahko rečemo, da ob novih kot nerazrešene ohranja še tiste stare. Za protiutež splošnemu moralističnemu viku proti frankensteinovskim duhovom, ki tako zelo kalijo naš dušni mir, navedimo raje nekatere argumente, ki človeškemu kloniranju, bodisi terapevtskemu (kopiranje tkiv) ali reprodukcijskemu (kopiranje celotnega genskega zapisa, "človeka") niso nenaklonjeni.
Začnimo takole: recimo, da vaša jetra razpadajo, zdravniki pa bi jih lahko s kloniranjem tkiva v celoti zamenjali, tako da bi preživeli. Bi se v tem primeru zares branili kloniranja vašega organa? Drugič: če želimo kopirati svoje tkivo, da bi si s tem rešili življenje, kakšne in čigave pravice pri tem sploh kršimo? Kdo bi nas lahko obtožil, da mu škodujemo? Tretjič: mar ni naša osnovna pravica v zgornjem primeru, da razpolagamo s svojim telesom? Kakšno pravico bi lahko tej zoperstavili? Nekateri konzervativni znanstveniki in teologi trdijo, da je vsaka klonirana celica že po sebi primerek človeškega življenja. Toda vsaka celica pač ne bi smela imeti etične dignitete: za las, ki sem ga izgubil med jutranjim zajtrkom, se nisem niti zmenil. Kako lahko nekaj kloniranih celic tvori individuirano življenje, kar menda figurira kot argument proti kloniranju? Po drugi strani ni jasno, v kakšnem smislu bi lahko moj dvojnik kakorkoli ogrožal moje dostojanstvo ali mi škodil bolj, kot si škodim sam?
Za naš religiozni predsodek naj bi bilo bistvo razmnoževanja omejeno na odnos med moškim in žensko, tako biološki kot psihološki. Kloniranje krši to zahtevo odnosnosti. Toda v čem naj bi bila kakršnakoli podlaga za naše prepričanje, da je nastanek življenja brez spolnosti nekaj moralno prezirljivega? In če je, kot pravi nek očitek, pri kloniranju človek zreduciran na surovo sredstvo, namesto da bi njegovo življenje imelo vrednost in cilj po sebi, v kakšnem pogledu bi na ta način rojeni otrok neplodni ženski, ki si ga je celo življenje močno želela, zares bil zgolj sredstvo? In sredstsvo za kaj?
Zgornji pomisleki seveda ne želijo biti pledoajé kloniranja, prej svarilo glede tega, da nekateri razlogi zoper njega niso preveč prepričljivi. In posredno še opozorilo na licemerstvo dušebrižnikov iz vseh mogočih vetrov, ki vedno znova namesto realne skrbi za človeka iz mesa in kosti pozornost raje namenjajo njemu, neustvarjenemu replikantu, človeku-kopiji. V ideološkem smislu je diskurz o kloniranju trenutno zgolj zvrst eskapizma.

Boris Vezjak