Arhiv

 

Kataklizma slovenskega novinarstva – ustanavljanje nečastnih novinarskih razsodišč

 

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je ustanovilo svoje častno razsodišče. Načeloma bi to dejanje lahko šteli za pomemben dogodek, vreden novega širšega premisleka o tem, kakšno je stanje regulacije poklicnih in novinarskih meril pri nas. Enako velja za splošno stanje z novinarskimi društvi v Sloveniji. Toda težava nastopi že na začetku – če se je zdelo, da bomo lahko natančneje ali vsaj znova razpravljali o profesionalnih kriterijih in medijski etiki, kar je hvalevredno početje, se je vse zalomilo že na predstavitvi. Še preden so člani ZNP pojasnili, na podlagi kakšnih pravilnikov ali kodeksov bodo delovali, so ilustrirali svoja stališča. Kritizirali so ravnanje TV Slovenija, ki je v nedavne Odmeve povabila »analitika, ki sta ne le oba privrženca iste politične opcije, temveč celo iste stranke.« S takšno etiketo je Matevž Tomšič meril na komentatorja Vlada Miheljaka in Janeza Markeša.

 

Če jo vzamemo resno - in drugače je ne moremo -, je omenjena presoja lep simptom predvidljivo prepoznavnega stila insinuacijskega diskurza. Dodatna zagata tiči prav v tej formi resnosti, saj si po novem akterji še domišljajo, da bodo njihove presoje proizvedene s strokovne pozicije zagovora profesionalnosti.  Povedano drugače: uredniki na TV Slovenija so krivi, pravi predsednik novopečenega razsodišča Jože Možina (sicer njihov direktor), ker niso znali presoditi, da sta oba komentatorja okužena z isto stranko. S tem smo, glede na dosedanjo evidenco, dobili še en dokaz o nenavadnih novinarskih merilih. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da je ustanovitev verjetno le slepilni manever, s katerim bo ZNP poskušal svoje člane zaščititi pred očitki o neprofesionalnosti oziroma postopki proti njim. To pa je več kot znak za alarm za novinarsko suverenost in osnovni motiv za nastanek tega zapisa. Je gesta, ki jo velja glasno problematizirati.

 

Kdo tvori ZNP

 

Najprej nekaj besed k nastanku ZNP. Slovenija ima več novinarskih združenj, med njimi je največje in tudi edino reprezentativno Društvo novinarjev Slovenije (DNS), ki pokriva skoraj 1500 članov. Preostala združenja so interesna, npr. športna ali katoliška, med njimi pa je le ZNP takšno, ki statutarno ne pokriva kakega vsebinskega polja. Lahko bi rekli, da želi biti le reprezentativno krovno združenje novinarjev. Pravzaprav želi biti antipod DNS. Čas njegova nastanka je pomenilji in pade v najhujše obdobje, celo mesece, za Janeza Janšo. Novembra 2007 je namreč peticija 571 novinarjev, ki je takratnega predsednika vlade obtožila političnih pritiskov na medije in cenzure, do konca razburkala domačo in svetovno javnost. Le nekaj dni po ustanovnem sestanku ZNP je Janša v državnem zboru uradno sicer zahteval glasovanje o zaupnici vladi, dejansko pa je v njem uprizoril glasovanje o nezaupnici medijem, novinarjem in lastnikom medijskih hiš.  Indikativno je, da vse od ustanovitve o članih združenja ali njihovem številu nismo izvedeli skoraj nič. Na njihovi spletni strani beremo, da je predsednik Igor Kršinar, podpredsednica Zlata Krašovec, ob njih pa so člani upravnega odbora še Borut Meško, Nenad Glücks in dr. Matej Makarovič. V nadzornem odboru so Vida Gorjup Posinkovič, Tino Mamić in Metod Berlec, tajnik združenja je Aleš Kocjan. V prejšnjih organih ali vodilnih mestih se pojavljajo še imena Peter Jančič (ki je odstopil z mesta predsednika slabo leto nazaj), Nenad Glücks, Silvester Šurla, Vanessa Čokl, in Vladimir Vodušek. Člani omenjenega častnega razsodišča so Jože Možina kot predsednik, Alja Tasi, dr. Boštjan Turk, dr. Matevž Tomšič in Peter Colnar. Med ustanovnimi člani, ki jih nismo našteli zgoraj, so še Jure Sešek, Slavko Vizovišek in Brane Senegačnik. Imeni Bojana Budje in Damijane Žišt, ki so ju navajali med njimi, sta vmes poniknili.

 

Navedena imena niso zanemarljiva: zavzemajo ali so še nedavno zavzemala dovolj vidna mesta tudi v velikih medijskih hišah: mesto direktorja TV Slovenija, mesto odgovornega urednika Dela, STA in Primorskih novic, mesto odgovornega urednika Reporterja in glavnega in odgovornega urednika Demokracije. Makarovič in Tomšič sta med najbolj intervjuvanimi političnimi analitiki in kolumnisti. Našteti nedvomno sodijo v interesni krog politične desnice in predvsem Janeza Janše. Prav takšni so v trenutku njihovih funkcij zaradi političnih prevzemov bili povečini tudi mediji, iz katerih prihajajo, in mnogi med njimi so bili močno kritizirani zaradi spornih novinarskih, uredniških ali vodstvenih odločitev. Precej naštetih imen je vpletenih v ti. politične brezplačnike, nezanemarljiva okoliščina je tudi, da se mnogi ukvarjajo predvsem z notranjo politiko. Kuriozitetna širitev združenja na publiciste je zanimiva predvsem z vidika obrambe profesionalnih standardov. Zunanji publicisti in komentatorji namreč že po definiciji niso zavezani nepristranskosti, ker žanr komentarja tega od njih ne pričakuje. Primerljiva novinarska združenja jih skoraj nikoli ne vključujejo in v ZNP nikoli niso pojasnili, zakaj so pristali na takšno rešitev, a se je to verjetno zgodilo vpričo kritično majhnega števila članov.

 

Razsodišča za »naše« in »njihove«

 

Kot je povedal predsednik združenja Igor Kršinar, so svoje častno razsodišče ustanovili, ker jih moti, da o njihovih članih odloča Novinarsko častno razsodišče (NČR) pri krovnem združenju Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Zdaj bi radi, da sami razsojajo o delovanju svojih članov, hkrati pa ne želijo razsojati o delovanju drugih. Povedano drugače: obstoječemu NČR odrekajo sleherno legitimnost, krivijo ga nič manj kot »inkvizijskih igric in metod« in sežigov novinarjev na grmadi. Imajo ga za »ideološko komisijo«, ki preganja ideološke odklone. Jih potemtakem res vodi zgolj želja ustanoviti svoj organ, saj navajajo še povsem ločen jasen razlog za to? Kateri je prvi ali pravi? Ves ta spektakel prinaša kopico zadreg. Postaviti se je treba na stališče prijavitelja: kdo so člani prve in kdo člani druge organizacije, da bi sploh vedeli, na koga se nasloviti? Nekdo, ki postavlja ločnico, mora najprej javno ponuditi sezname članov, sicer ne misli resno. Na drugi strani se NČR nikoli ni omejeval glede tega, katere novinarje bo obravnaval in katere ne, ker za to ni nobene podlage v kodeksu. Vse kaže, da je poteza ustanavljanja razsodišča v svojem bistvu le način, kako zaščititi svoje lastne novinarje pred očitki, da so med stalnimi kršitelji profesionalnih načel. K temu sklepu vodi tudi dejstvo, da je ZNP v svojih javnih komentarjih že doslej kritiziral svoje nečlane, in zelo malo verjetno je, da tega ne bo počel tudi v prihodnje ali da bo to počel na drugačen način.

 

Toda četudi bi bila zahteva izpolnjena, ne bi bila dopustna. Kajti multiplikacija častnih razsodišč je nevaren precedens in hkrati poseben nesmisel, če si jih predstavljamo kot izključujoča polja, ker implicira uvedbo heterogenih standardov – če so namreč vsi pripravljeni slediti istemu slovenskemu novinarskemu kodeksu, potem je argumentacija ZNP tipično zgrajena na »ad hominem« izključitvi DNS in NČR kot izpostav neke politične sile, celo stranke. Ker tega nikoli niso uspeli prepričljivo dokazati, je takšen izključujoč diskurz po svojem bistvu insinuacija, tako tipična za Janševo obrambno retoriko.  Kot da bi se v ZNP ves čas v agoniji borili proti indicem, da so interesno združenje Janeza Janše in zato etiketo lepili večji krovni novinarski organizaciji.

 

Turk vs. Praprotnik

 

Ob ustanovitvi se je na široko omenjalo predvsem marčevsko razsodbo NČR v primeru Rok Praprotnik vs. Boštjan M. Turk. Slednji naj bi kršil 1. in 2. člen kodeksa, ko je v svojem kolumnističnem zapisu v Reporterju opisal novinarja Praprotnika, ki se menda tika z obrambno ministrico in z njo vzdržuje zasebne stike. Turkov namen je bil verjetno prikazati novinarja kot politično kontaminiranega, novinar pa je trdil, da si je Turk vse gladko izmislil in to dokazoval tudi s pričami. V ZNP so ogorčeno pohiteli povedati, da je razsodba »nična in absurdna«, vendar pri tem niso navedli nobenega vsebinskega argumenta, temveč le dejstvo, da Turk ni novinar. Očitek se zdi legitimen, vendar je v kontekstu ustanovitve častnega razsodišča samospodbijajoč: ali bo ZNP, ko bo presojal etična dejanja svojih članov, iz postopka izvzel polovico svojega publicističnega članstva?  Za nameček je Turk v isti sapi postal član tega razsodišča, kar pomeni, da se je znašel v nenavadni dvojni vlogi: tam mu je sojeno, a vzklika »Ja ne priznajem ovaj sud«, tu bi razsojal.

 

V ZNP pa imajo še eno, popolno konceptualno težavo. Pravijo, da bodo »obravnavali pojave in ne ljudi«. Izrekali se bodo o dogajanju v medijih oziroma o spoštovanju načel, ki veljajo v novinarstvu, toda njihovo »častno razsodišče torej ne bo razsodilo, da je določen novinar kršil novinarski kodeks. V primeru, ko ne bo šlo za naše člane, bo ugotovilo, da določen članek ni skladen z novinarskim kodeksom.« Na to je mogoče nasloviti več ugovorov. Prvi je, da so »pojave« ocenjevali že doslej in zato niso potrebovali razsodišča. Drugi je, da ga ne potrebujejo niti zdaj. Tretji je, da je fiksacija na pojave lahko le abstraktna in da je malo verjetno, da bodo o njih lahko govorili, ne da bi omenili ljudi. Četrtega smo že navedli: delitev na »naše« in »vaše« novinarje je nedopustna. Je gesta, ki poglablja ideološko in profesionalno razklanost med njimi. Le stvar državljanske radovednosti pa bo opazovati v praksi, kakšna je videti obljubljena neinkvizijska razsodba »našega« novinarja, ko o njej razsojajo »naši«.

 

Sklep

 

Ustanovitev častnega razsodišča pri ZNP ne bi smela ostati spregledana. V interesu najširše javnosti in državljanov, čigar varovanju pravic so takšni organi v prvi vrsti tudi namenjeni, bi morali biti skeptični. Čeprav navidezno dviguje možnosti sankcioniranja profesionalnih zdrsov, hkrati slabi celoten sistem novinarske profesionalne avtonomije. Morebiti je to celo njeno (ne)hoteno poslanstvo.  Državljani in pritožniki morajo imeti možnost, da uveljavljajo svoje medijske pravice. Odrekanje možnosti NČR, da presoja o članih ZNP, ki so se že doslej pogosto znašli na tnalu profesionalne kritike, pa takšno pravico zanika. Zahteve po njihovem izvzetju zato pod nobenim pogojem ni mogoče sprejeti.

 

Prvič objavljeno v Mladini

 

Boris Vezjak

 

 

 

 


Bookmark and Share