Molk v slonokoščenih stolpih

Intelektualci v antiintelektualnem viharju. Naj profesorji zgolj berejo knjige in pišejo strokovne članke?

Je trenutna zelo resna in skrb vzbujajoča socialna in ekonomska situacija v Sloveniji povezana s statusom, močjo in vplivom javnih intelektualcev? Imajo ti nanjo kakšen vpliv? Bi lahko celo rekli, da so v političnem parlamentarnem sistemu za dvig avtoritarnega režima v neki državi, kršitve človekovih pravic, ogrožanje javnega šolstva in slabitev moči javne besede soodgovorni prav oni? Kakšna je njihova javna moč pri nas, kdo so in ali je njihov vpliv morda precenjen?

To je le nekaj vprašanj, ki so se spontano odprla tudi ob nedavno sprejetih rigoroznih varčevalnih ukrepih. Še bolj akutno so se razprla zaradi dejstva, da so med prvimi žrtvami zadnjih radikalnih rezov v sredstva za visoko šolstvo in znanost prav oni sami – če vzamemo, da večinoma prihajajo iz akademskih in šolskih vrst. Ali bo intelektualec zinil vsaj takrat, ko mu stopiš na nogo?

Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze (NSDLU) in Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) sta v javnem pismu zaradi ogrožanja področij izobraževanja, visokega šolstva, znanosti in kulture spregovorila o »brezobzirnem antiintelektualizmu« in frustracijah, ki izvirajo iz »želje po moči«. Pri tem poudarjata, da se univerzam jemlje »prav njihova svoboda mišljenja in krni njihovo osnovno poslanstvo: ustvarjati kritične in misleče ljudi«.

Če kaj, potem je razmislek o vlogi javnega ali akademskega intelektualca pred tako rekoč ultimativnim izzivom: na preizkušnji so on sam, zanj značilna moč, posredno tudi eksistenca. In če imajo sindikati v svoji oceni prav, imajo še en zelo dober razlog za besedo in dejanja, kajti njihov nasprotnik je jasen: antiintelektualizem oblasti, ki napada svobodo mišljenja in ustavlja kritičnost mislečih ljudi.

Moč javnega intelektualca

Pojem javnega intelektualca – in govoril bom pretežno o njem – je v kulturnih razmerjih slovenstva problematična kategorija, toda tudi drugod ni nič bolje. Že njegova identifikacija je eno najbolj obupnih dejanj, kar jih lahko poskušamo storiti: kdo lahko prepričljivo našteje deset najvidnejših slovenskih intelektualcev in kaj je pri tem vzel za merilo?

In če jih že lahko naštejemo, kakšna je bila, denimo, njihova odzivnost ob nedavnem sprejemanju zadnjih varčevalnih ukrepov, še posebno ob drastičnem krčenju sredstev za vzgojo in (univerzitetno) izobraževanje z vsemi nesporno katastrofalnimi posledicami? Težko se je izviti z izgovorom, da je to naloga nekoga drugega, na primer vodstev univerz in sindikatov, še zlasti če z njihovim delovanjem nisi zadovoljen.

Ameriški pravnik in ekonomist Richard Posner v svoji razvpiti knjigi Javni intelektualci poskusi podati takšno definicijo: »Intelektualec je nekdo, ki ustvarja mnenje izobražene javnosti glede vprašanj, ki so političnega in ideološkega značaja.«

Pozneje opredelitev variira in pove, da intelektualec piše za (ali nagovarja) splošno javnost, ki je širša od akademskega ali posebnega občinstva, in sicer o »javnih zadevah«, torej o političnih stvareh v najširšem pomenu besede. Njegova definicija izloči nekatere sloje intelektualcev, na primer akademike v njihovih »omejenih« akademskih razpravah, tudi tiste, ki ne pišejo veliko (kriterij količine), ali tiste, ki pišejo za posebna občinstva, denimo poljudne članke o znanosti.

Intelektualec se verjetno ne naredi le sam, za takšnega ga lahko naredijo drugi. Toda k temu prispevajo strukturni elementi, to je mehanizmi, po katerih civilna družba ali akademska skupnost sama dojema svojo moč in logiko delovanja ter si podeljuje legitimnost.

Ker intelektualec ne postaneš z gesto samodeklaracije, so takšni mehanizmi prepoznanja nujni konstitutivni moment vzpostavitve njegove družbene funkcije, ki lahko, iz različnih razlogov, tudi umanjka. Vprašanje je torej, koliko etablirana akademska skupnost prispeva ali prepoznava težo in vlogo kritičnosti svojih posameznih članov, jo spodbuja in od njih ne zahteva le pehanja za strogo akademskimi rezultati.

Naslednji element je kulturni: javni intelektualec lahko deluje le, če so njegove ideje, spoznanja in dejanja medijsko in družbeno prezentirani. Njegova vpliv in moč sta zelo, morda celo najbolj odvisna od tovrstne navzočnosti, ne le od javnega nastopanja. Težko si predstavljamo figuro intelektualca, ki jo mediji ignorirajo in je ne objavljajo, jo morda smešijo ali cenzurirajo, medtem ko mu družbeno okolje, celo množica, odreka kvaliteto in merodajnost presoj.

Toda v istem opisanem medijskem filtru tiči nevarna past: pomislimo, da družba in mediji zdrsnejo v populizem in tabloidnost, kar se pravzaprav dogaja tudi nam. Dobili bomo naslednjo situacijo: če so bistveni elementi za konstituiranje podobe javnega intelektualca medijska prezenca, tehnike in oblike prezentacij, bodo mediji soustvarjali tudi njegove karikaturne podobe, spreminjali vsebino ali izbirali med posamezniki, ki si tega imena ne zaslužijo. Medijska odgovornost je zato tu nepopisno velika in lahko odločilno prispeva k dekonstituciji (in destrukciji) moči intelektualcev in vpliva njihovih stališč, interpretacij ali dejanj.

Struktura in kultura

Ko torej ocenjujemo strukturni in kulturni moment v konstituciji slovenskega intelektualca, sta ob domnevi, da je njegova družbena vloga šibko prezentirana, oba občutno prispevala k manjšanju njegove moči in vloge. Sistemsko mesto tistih akademskih je takšno, da v ničemer ne spodbuja in nagrajuje družbenega delovanja profesorjev na univerzah in drugih delavcev.

Toda nekateri moji kolegi menijo, da je intelektualna (!) naloga visokošolskega učitelja zgolj brati knjige in pisati dobre, visoko rangirane članke, medtem ko mi je neki drug kolega zaupal, da javno ne bo deloval vse do trenutka, ko bo habilitiran v rednega profesorja (kar lahko traja desetletja).

Spet drugi verjamejo, da je sleherno stališče, ki presega omejeno področje njihovega strokovnega ukvarjanja in odgovarja le na strokovne dileme tega področja, deplasirani aktivizem. Večina, celo mimo omenjenega radikalnega poziva k zapiranju v slonokoščeni stolp znanosti, ne čuti niti najmanjše potrebe, da bi delovala javno; svoje siceršnje ogromno nezadovoljstvo in jezo omejuje le na priložnostni klepet ob kavi.

Ob popolni politični in ideološki razklanosti našega medijskega prostora so zanimive tudi izbire »dopuščanja k besedi«, kar je domena novinarjev in njihovih urednikov. Tako rekoč ni intelektualca, ki bi enakopravno nastopal v »levih« in »desnih« medijih – kar pomeni, da so ti priljubljena tarča generiranja novih in novih ideoloških sovraštev.

Ne gre le za to, da je intelektualna srenja v sebi razklana (ne nazadnje se je za tiste desne provenience v Sloveniji že zdavnaj prijel poseben izraz »razumniki«), ampak k takšnim delitvam dodatno prispevajo prav mediji sami.

K temu je treba prišteti dejstvo, da so izbire v medijih včasih prav bizarno ozke, omejene na pojavljanje nekaterih osrednjih figur, o katerih časopisi in drugi domnevajo, da so zanimiva tržna niša, ki pritegne pozornost bralcev, medtem ko vsebina in argumentacija nista tako pomembni. Vse to so podrobnosti, ki močno demotivirajo ravnanje akterjev, vendar ga tudi ne upravičijo.

»Intelektualne kurbe«

V preteklih zapisih sem kritiziral nenavadni molk slovenskih družboslovcev in humanistov ob številnih ključnih družbenih procesih in dogodkih, konkretneje od leta 2004. Povezal sem ga predvsem z vzponom populizmov in radikalne neoliberalne ideologije, se pravi zadreg v javnem nastopanju, ko akterji hitro postanejo tarča umazanih diskreditacij. Seveda so tudi pohvalne izjeme: ob zadnjih varčevalnih ukrepih smo spremljali akcije alternativnih gibanj ali profesorje in študente AGRFT, ki so javno brali Cankarjeve Hlapce.

Toda v splošnem ne moremo zanemariti niti splošnega šolskega vidika, zakaj postajamo antiintelektualna družba: šolski sistemi so s kurikulumi in kulturnimi obrazci sami poskrbeli za vedno večje odmerke antikritičnosti, konformnosti in egoističnega karierizma. Dekani slovenskih fakultet svoje študente velikokrat radi nagovarjajo z »bodočimi intelektualci«. Paradoks je zato tudi nesomernost: če je vsak študent potencialno prav to, so na koncu svoje študijske in profesionalne poti javno vlogo pripravljeni sprejeti res maloštevilni.

Znotraj projektov EPK bo v Mariboru ta mesec performans Intelektualne kurbe. Kakor pravijo ustvarjalci, hočejo opozoriti na problem mladih intelektualk (sic!), ki po končanem študiju nimajo dohodkov. Kurbe imajo zaposlitev, pravijo avtorji, mlade intelektualke je nimajo. Zato se bodo v separejih pohorskih gondol, prenesenih v središče mesta, sodelujoče »intelektualke«, torej študentke, izbrane po naključju, pogovarjale s svojimi klienti o literaturi, filozofiji, psihoanalizi ... Za plačilo.

Projekt hoče biti humoren in družbeno kritičen. Ne glede na svojo vrednost in (ne)posrečenost pa vsebuje dragoceno aluzijo: se bomo zbudili, ko bodo stopnje antiintelektualizma od nas zahtevale neposredno prostituiranje, ko utegnejo mnogi na primer ostati brez službe? Ali pa smo to stanje že dosegli? Bolj tragikomičnega razpleta molčeče skupnosti intelektualcev si ne znam predstavljati.

Boris Vezjak,

filozof in publicist

Izvirno objavljeno v Delu, v soboto, 19.05.2012

Vir: http://www.delo.si/arhiv/iskalnik/?niz=Molk%20v%20slonoko%C5%A1%C4%8Denih%20stolpih

Napotila

http://www.zofijini.net/predavanja_spp1.html

http://www.zofijini.net/mediji_molkkot.html

http://www.zofijini.net/modrost_neodgovornost.html

http://www.zofijini.net/mediji_intelektualna.html