Arhiv

 

Marko Nežič

Porrajmos – holokavst nad Romi in Sinti

 

Generalna skupščina Združenih narodov je 1. novembra 2005 na svojem zasedanju z resolucijo 60/7 proglasila 27. januar za Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Tega dne, leta 1945, je namreč Ruska armada osvobodila največje koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Šele leta 2012 pa se je Nemčija v Berlinu s spomenikom poklonila tudi Romom in Sintom, ki so bili žrtve nacističnega holokavsta.

 

Zgodovinarji in teoretiki polemizirajo ali se je nad Romi in Sinti res vršil nacistični holokavst. H. Friedlander meni, da so Romi bili žrtve holokavsta, medtem ko G. Lewy opominja, da v primeru Romov in Sintov ne moremo govoriti o holokavstu, saj so Cigane nacisti preganjali že veliko prej, še pred 1. svetovno vojno, nacistični mehanizem pa je bil namenjen iztrebljanju Judov; v nacistični morilski stroj so Rome vključevali zgolj po naključju.

 

Kaj pravzaprav pomeni holokavst? Izraz holokavst je izvorno grški: λόκαυστος (holókaustos), sestoji iz dveh členov, t.j. hólos (celota) in kaustós (zažgan), pomeni pa dobesedno celoten zažig določene etnične, rasne ali narodnostne skupine. Zgodovinski viri poročajo, da je 16.12.1942 Heinrich Himmler ukazal deportacijo vseh Ciganov, bivajočih znotraj Tretjega Rajha, s t.i. Auschwitz-dekretom, ki je zahteval popolno uničenje etničnih manjšin Sintov in Romov.  Zanikati, da se je nad Romi in Sinti vršil holokavst pod pretvezo, da poboj ni bil načrtovan, je odraz neokusne arogance.

 

Od antisemitizma do porrajmosa

 

Zametki kasnejšega nacističnega poboja Romov in Sintov segajo že v konec 19. stoletja. Kot navaja mag. Rinaldo Diriccardi v znanstveni monografiji Tudi Bog je umaknil svoj pogled od Ciganov/Romov (2011, 65-75) je švabski parlament leta 1890 organiziral konferenco Das Zigeunergeschmeiss (Ciganski mrčes), takrat se je tudi uveljavila splošna praksa opozarjanja s cerkvenimi zvonovi, ko bi meščani opazili, da v mesto prihajajo Cigani. Kasneje, leta 1899, je Alfred Dillmann v Münchnu ustanovil Nachrichtendienst in Bezug auf die Zigeuner (Obveščevalno – podatkovno službo, v zvezi s Cigani). To je bil prvi register, ki je popisoval Romsko populacijo – vseboval je tako imena in priimke, prstne odtise Ciganov, njihove fotografije, popis kriminalnih dejanj idr. Leta 1905 je Dillmanov register prerasel v Zigeuner Buch (Cigansko knjigo), ki je bila v Nemčiji v uporabi vse do leta 1970. Dillmanova knjiga je vsebovala 3 poglavja z razlagami in argumenti, zakaj je potreben nadzor nad Cigani; eden izmed navedenih argumentov je ta, da nemški narod preveč trpi zaradi ciganskega smradu, zato je Cigane treba ločiti od nemške populacije. Kasneje, leta 1933, je nacistična stranka sprejela Zakon o evgeniki in sterilizaciji; z zakonom so apelirali predvsem na Cigane. Januarja 1934 nemške Sinte in Rome deportirajo v koncentracijska taborišča Dachau, Dieselstrasse, Sachenhausen, Marzahn in Vennhausen in na njih izvajajo poskuse sterilizacije in kastracije. Leta 1941 Himmler izumi kriterije za označevanje rasne čistosti za Cigane; predlaga, da se Cigana genealoško razišče do treh generacij in se ga klasificira po kriterijih: za čistega Cigana, za več kot pol Cigana, za manj kot pol Cigana, za Ne-Cigana. Leta 1941 NDH odpre prvo koncentracijsko taborišče na Hrvaškem v Jasenovcu. 15. novembra 1943 Himmler Rome tudi uradno izenači z Judi.

 

Število med genocidom pobitih Romov in Sintov ni znano. Viri navajajo nekaj čez pol milijona pobitih, vendar je številka verjetno višja, saj na primer Kraljevina Jugoslavija ni vodila evidence pripadnikov romske skupnosti.

 

Zakaj je svet obrnil hrbet Romom?

 

Romi za razliko od Judov niso posedovali nikakršnega kapitala, zato tudi niso imeli tako močne politične veljave in o porrajmosu kot so sami poimenovali holokavst, ki se je vršil nad njimi, niso imeli nikomur poročati, saj jih nikoli niti ni bil noben pripravljen poslušati. Romi niso imeli niti države, ki bi jih po vojni sprejela, jih zaščitila in obvarovala. »Romsko vprašanje« so nemški uradniki po vojni pripeljali celo do zaključka, da so nacisti sledili zakonom, ki so bili v veljavi še pred vojno, uzakonjeni z namenom sankcioniranja kriminalcev in lopovov, med izvajanjem zakonov pa je kakšen izmed Ciganov bil tudi ubit in to po pravici, saj si je to s svojimi kriminalnimi dejanji tudi zaslužil. Diskriminacija nad Romi se je tako še poglabljala, izključevanje Romov se je utrjevalo, saj je bil takšen odnos do Romov v praksi po vsej Evropi, ki je izvajala proti-romske zakone že vse od 15. stoletja naprej (bičanje, obešanje, preganjanje).  1554 je v Angliji bil celo sprejet zakon, ki je vsakega Roma brezpogojno smatral za krivega, samo zato, ker je bil Rom. Po 2. svetovni vojni so Romi vsekakor bili izdani, zanikani, izobčeni. In kako je danes?

 

Pod pretvezo Deklaracije o človekovih pravicah se stanje na področju romske problematike bojda izboljšuje, vendar zgolj na papirju. Delegat ERTF, predsednik Društva Anglunipe – RIC in predsednik Zveze Romske skupnosti Slovenije Umbrella – Dežnik,  Haris Tahirović, opozarja na pojav, ki ga imenuje »romska industrija«. Kolikor se je Rome po 2. svetovni vojni diskreditiralo, se jih danes – in znova je tukaj ključnega pomena kapital – posiljuje na bolj prefinjen način. »Romi v Evropi so tisto, kar so Indijanci v ZDA. Najprej se jih je pobijalo, potem pa reševalo – seveda z namenom okoriščanja na njihov račun.«

 

 

 

 


Bookmark and Share