Primož Ademovič

Družbena odgovornost medijev

UVOD

Kaj je odgovornost? Če »odgovornost« izpeljujemo iz besede »odgovor«, bi to pomenilo, da odgovarjamo za naša dejanja, za pečat, ki ga puščamo pri ljudeh, v okolici, v družbi. Komu odgovarjamo? Splošno gledano, odgovarjamo sebi, naravi in nenazadnje celotni družbi. Odgovornost medijev v tem pogledu je ogromna. Mediji s svojimi sporočili in medijskimi zgodbami nenehno ustvarjajo svojevrstno matrico, ki jo ljudje največkrat hitro in skoraj nezavedno vzamemo za edino in resnično »realnost«.

Resnično je to kar piše v časopisih, kar poročajo po radiu, resnično je to, kar prikazujejo televizijske slike. Problem takšnega delovanja je predvsem nekritično sprejemanje medijskih vsebin, ki so lahko daleč od dejanske resnice, kar lepo nakazuje primer iz davnega leta 1938. Takrat je ameriški novinar in igralec George Orson Welles prek radijskih sprejemnikov javnosti predstavil igro »Vojna svetov«. Igra je bila posneta kot poročilo in je zvenela kot javljanje v živo, s to razliko, da je bila vsebina poročilo o marsovski invaziji na Zemljo. Večina poslušalcev je preslišala začetno obvestilo, da gre za radijsko igro, in verjela, da gre za resnično javljanje v živo. Posledica je bil nenaden paničen strah pred napadom nezemljanov, mnogi so začeli bežati iz lastnih domov. To je bil eden izmed prvih primerov, ki je nedvoumno pokazal, kako velik vpliv imajo mediji na vsakodnevno življenje ljudi in njihovo dojemanje realnosti. »Množični mediji so torej mesta izrekanja najpomembnejših »resnic« o svetu in o nas samih. Mediji namreč ves čas govorijo o tem, KDO smo in KAJ naj bi bili, kaj moramo postati, da se bomo skladali s podobami, ki so zavezujoče za ta naš čas in skupno globalno vas« (Košir: 20051).

MEDIJI IN DRUŽBENA ODGOVORNOST

STANJE MEDIJEV IN TEORIJA DRUŽBENE ODGOVORNOSTI

Če mediji kreirajo našo »realnost«, kakšna potem je ta obstoječa (medijska) realnost? Že običajen pogovor o medijih razkrije, da medijem (na splošno) pripisujemo prej negativni kot pozitivni vpliv na posameznika in družbo. Očitamo jim poplavo informacij, senzacionalizem, bombardiranje z oglasi, prikazovanje negativne slike sveta, polne nasilja, vojn in afer. Skoraj samoumevno nam je postalo, da je v večini medijev (obstajajo tudi določene izjeme in specializirani mediji za določena področja) sledimo »medijskih spektaklom«, šokantnim in neverjetnim novicam, sestradanim zgodbam, blišču, seksu, »instant« resnicam in nasvetom.

Zanimiv odraz realnega stanja medijev v slovenskem prostoru je eden izmed sklepov konference iz leta 2009, ki jo letno organizira Inštitut IRDO za družbeno odgovornost. Na takratni konferenci so še posebej izpostavili, da je potrebno novinarje v čim večji meri seznaniti z več informacijami o družbeni odgovornosti, jim pripraviti izobraževanje o družbeni odgovornosti in sorodnih temah, prav tako pa so se strinjali, da bi se v prihodnosti vzpostavilo nagrajevanje medijev in novinarjev za kvaliteto in kvantiteto objav o družbeni odgovornosti v medijih. Ta sklep lepo ilustrira problem, da ne le slovenska družba, ampak tudi del stroke, medije še zmeraj dojema kot posrednike informacij o družbeni odgovornosti, ne pa kot podjetja, ki morajo tudi sama razviti družbeno odgovornost.

Izguba zaupanja v razsvetljensko predstavo, da so se ljudje sposobni odločati, kaj je odgovorno, je porodila potrebo po novi novinarski teoriji. Profesorji Fred Siebert, Theodore Peterson in Wilbur Schramm so leta 1956 izdali knjigo z naslovom »Štiri teorije tiska« (Four Theories of the Press), iz katere izhaja teorija družbene odgovornosti. Kot ugotavljata Christians in Nordenstreng (2004, 4-7), je teorija družbene odgovornosti v zadnjih 50 letih ostala široko sprejeta in priznana po vsem svetu, četudi ne vedno s sklicevanjem na delo Hutchinsove komisije.

Reči smemo, da teorija družbene odgovornosti ostaja glavna, prevladujoča doktrina novinarstva in medijske politike v Evropi.

VPLIVANJE NA MEDIJE IN MEDIJSKE VSEBINE

Kako je mogoče vplivati na medije in na njihove vsebine? Na medije je v grobem možno vplivati na dva načina: ali z njimi upravlja politika, tako da posredno ali neposredno vpliva na njihovo delovanje (v slovenskem primeru prek parlamenta, državnega lastništva in neformalnih groženj urednikom) ali pa moč in kritičnost medijev spodjedajo nenehne zamenjave lastnikov, ki jih v večini primerov zanima le dobiček. Pri tem je večina komercialnih medijev sprejela konkurenčni boj za čim večjo gledanost ter tako pričela svoje vsebine pakirati v senzacionalistično embalažo, ki z visokim čustvenim nabojem pritegne večji krog ljudi kot pa resne teme (ljudje si želijo rumenega tiska, torej jim ga dajmo, to je vendar prosti trg). Temu obratu ustreza seveda tudi kakovost novinarstva, ki je danes na izjemno nizki ravni, kot ugotavljajo medijski strokovnjaki (denimo dr. Manca Košir in dr. Karmen Erjavec). »Časi, ko so novinarji odhajali na teren, govorili z ljudmi, si vzeli čas, da bi razumeli, kaj se dogaja, se iztekajo, nadomeščajo jih tiskovne konference, kjer dobijo zapakirane uradne "resnice", v modi je telefonično novinarstvo...« (Lesničar – Pučko: 2006).

Komercialni mediji prav tako niso zainteresirani, da bi nudili prostor izražanja tistim, ki nimajo finančne ali politične moči. Uredniki in novinarji so pozabili, da niso propaganda močnih, ampak naj bi služili javnosti. To pomeni obravnavanje tem, ki zadevajo življenja običajnih ljudi: ali je zrak v mestih dovolj čist, ali v državo uvažamo primerno hrano, je pouk v šolah primeren in konstruktiven? Ob obstoječi (prevladujoči) vsebinski politiki medijev tako določene teme in tudi družbene skupine (predvsem družbeno ogrožene skupine ali manjšine) nimajo dostopa do medijskega prostora, kjer bi izrazile svojo zgodbo in s tem soustvarjale skupno medijsko »realnost«. Ravno današnji medijski »realnosti« pa še kako primanjkuje zgodb, ki bi se človeka dotaknile, ga motivirale, mu predstavile drugačen zorni kot gledanja ter ga usmerile v aktivno družbeno sodelovanje z drugimi. Trenutni družbeni izzivi so veliki (in postajajo vedno večji), zato se v tem pogledu pojavlja vedno večja potreba po »medijski zavesti«, ki bo usmerjena v reševanje teh izzivov.

NOVINARSTVO IN DRUŽBENA ODGOVORNOST

Ali imajo množični mediji obveznost, da poročajo o vladi oziroma o delu javnih uradnikov? Ali smemo to pričakovati tudi od medijev v zasebni lasti? Kaj pomeni, da morajo biti mediji družbeno odgovorni?

Prelomnico v razpravah o obveznosti medijev predstavlja dokument »Komisije o svobodi tiska«, ki jo je vodil Robert W. Hutchins. Poročilo z naslovom »Svoboden in odgovoren tisk« iz leta 1947, imenovano tudi »Hutchisovo poročilo«, navaja pet meril za delovanje svobodnega in odgovornega tiska (Lambeth 1997, 17):

- Zagotavljati resnicoljuben in celovit prikaz dogodkov dneva v kontekstu, ki jim daje pomen.

- Služiti kot forum za izmenjavo komentarjev in kritike.

- Ponuditi reprezentativno podobo konstitutivnih družbenih skupin.

- Predstaviti in razjasnjevati družbene cilje in vrednote.

- Zagotavljati celovit dostop do dnevnih informacij.

Glavna sklepa tega poročila sta, da imajo mediji odgovornost do družbe in da liberalni tisk ne izpolnjuje svojih odgovornosti (Merrill, 1997, 13). Dotlej uveljavljena libertarna teorija je zagovarjala stališče, da medijem ni mogoče zapovedati, o čem naj poročajo; poudarjala je zaupanje v ljudi kot posameznike, ki znajo presojati ter izbirati med pravilnim in napačnim. (Ameriški) množični mediji so v tem obdobju svet prikazovati tako, kot so ga videli njihovi lastniki: lahko so govorili »resnico«, ki je bila lastnikom ljubša, lahko so izkrivljali, lagali, sramotili, seveda z zaupanjem, da racionalni ljudje znajo ločiti resnico od laži (Rivers in Schramm 1957, 51).

Člani Hutchinsove komisije pa so izrazili skrb, da so povojni mediji postali preveč tržno usmerjeni. Industrijski in tehnološki imperativi bi po njihovem mnenju lahko ovirali resnicoljubno in celovito poročanje, pri čemer zgolj zahteva po neodvisnosti medijev od vladnega vmešavanja in osebno poštenje nista dovolj. Odgovorno novinarstvo ne krepi vlade, ki je na oblasti, in tudi ne vztraja zgolj pri individualni pravici do objavljanja in ustvarjanja dobička; mediji morajo biti neodvisni od vlade in tržnih pritiskov ter služiti družbi (Christians in Nordenstreng 2004, 3-4). Kot pravi Merrill (1997, 16), je Hutchinsova komisija presegla libertarni pogled s tem, ko je poudarila, kaj bi tisk moral početi. Tako je postavila temelje za tedaj relativno novo področje v novinarstvu - etiko.

PREPOZNAVANJE DRUŽBENO ODGOVORNEGA NOVINARJA

Pri tej dilemi si lahko pomagamo z Randallovo (200, 3) ugotovitvijo, da je za vse dobre novinarje značilno, da dvomijo in postavljajo vprašanja – kar pomeni, da:

- odkrivajo in objavljajo preverjene informacije namesto govoric in ugibanj,

- se uprejo vladnemu nadzoru,

- obveščajo volivce in jih tako usposabljajo za opravljanje državljanskih nalog,

- skrbno preiskujejo dejanja in nedejanja vlade, voljenih predstavnikov javnosti in javnih uslužbencev,

- skrbno preiskujejo dogajanja v poslovnem svetu, obravnavanje delavcev in strank ter kakovost proizvodov,

- zagotavljajo glas tistim, ki v javnosti običajno niso slišani,

- držijo ogledalo družbi, opozarjajo na odlike in napake ter razkrinkavajo uveljavljene družbene mite,

- skrbijo za to, da se doseže pravica in da je v primerih, ko ni tako, izpeljana preiskava,

- spodbujajo svobodno izmenjavo idej, zlasti z zagotavljanjem prostora za razpravo tistih, ki imajo drugačna prepričanja in nadzore prevladujočih.

MEDIATIVNO NOVINARSTVO

Mediatvino novinarstvo se uveljavi na začetku 20. stoletja z vzponom novinarske objektivnosti (Vobčič 2009, 24). Norma objektivnosti vodi novinarje, da ločujejo dejstva od mnenj in poročajo le o dejstvih. (Erjavec 199, 41; Schudson 2001, 150; Vobčič 2009, 24; Poler Kovačič 2011, 46).

Pri mediativni vrsti novinarstva je novinarjeva naloga, da zbere in javnosti posreduje objektivne informacije o dogajanju doma in po svetu. (Vobčič 2009, 24; Poler Kovačič 2011, 45). To vrsto imenujemo tudi »odbirateljski« model (angl. Gatekeeping), saj »novinar odbira iz množice informacij ter pošteno, celovito, nepristransko in uravnoteženo poroča o novicah ali jih s komentiranjem postavlja v določeno politično, ekonomsko in kulturno perspektivo« (Vobčič 2009, 24). Novinarjeva naloga glede na normo je, da poroča novice, brez, da bi jih komentiral, se nagibal na eno stran, ali jih kako drugače izkrivljal (Schudson 2001, 150). Uravnoteženo mora predstaviti vse nasprotujoče si trditve (Splichal 2000, 50), saj bo le tako omogočil občinstvu, da si sami oblikujejo svoje mnenje (Erjavec 1999, 41). Novinarji so bombardirani s številnimi informacijami z interneta, časopisov, televizije, radia, revij in ostalih virov, zato bi bilo njihovo delo obveščanja javnosti skoraj nemogoče brez odbirateljstva (Shoemaker in drugi 2009, 73). Novinar mora biti sposoben, »da odkrije, zabeleži in razpošlje pomembne informacije« (Poler Kovačič 2011, 45). Pri procesu selekcioniranja novic na novinarja pogosto delujejo številni pritiski, ki odločajo, katere informacije bodo prišle v novice in katere ne. Pri tem nanj vplivajo nadrejeni in lastniki medijev ali etični kodeksi in poslovni pravilniki. (Shoemaker in drugi 2009, 74-80).

SVOBODNI, SKUPNOSTNI MEDIJI KOT SPODBUJEVALEC MEDIJSKE ODGOVORNOSTI

Če komercialne medije zanima predvsem dobiček in ne človek, ki ima pravico biti informiran o zanj pomembnih zadevah, to pomeni, da takšni mediji ne morejo biti neodvisni in avtonomni (sledijo namreč logiki kapitala). Neodvisni in avtonomni mediji so tako lahko tisti mediji, ki sami prepoznajo in upoštevajo potrebe človeka (skupnosti), jih prek medija izrazijo in jih poskušajo tudi reševati.

Takšne medije lahko imenujemo skupnostni ali participatorni mediji in jih definiramo kot medijske projekte, ki so neodvisni od tržnega kapitala in nudijo možnost svobodnega medijskega izražanja. Pogosto gre za nevladne in neprofitne organizacije, ki »nastajajo, cirkulirajo in odmevajo s sfero civilne družbe« (kot civilno družbo razumemo organizacije, ki zastopajo javno dobro in javni interes) (Ellie Rennie v Planšak: 2009). Takšni mediji imajo lahko kljub slabšemu finančnemu položaju (v primerjavi s komercialnimi in tudi javnimi mediji niso usmerjeni v ustvarjanje dobička) velik vpliv na družbeni prostor, saj v obstoječi »medijski« realnosti odpirajo zanemarjena vprašanja in jih prinašajo v zavest družbe.

Velik potencial in pomen skupnostnih medijev leži v dejstvu, da so mediji tisti, ki oblikujejo okus in povpraševanje ljudi po vsebini in ne obratno. V procesu družbene konstrukcije realnosti ljudem tako postanejo pomembne tiste teme, ki jih mediji predstavljajo kot pomembne, to pa dosežejo že s tem, da jim namenjajo medijski prostor (Malečkar: 2009).
Zavedajoč se tega, skupnostni mediji predstavljajo ključni kanal vključevanja civilne družbe (in njej relevantnih vsebin) v medije. Prek medijske participacije lahko civilna družba vpliva in celo nadzira državno delovanje, kar je za demokratično državo nujno. Temeljni pogoj demokracije je namreč ravno izvajanje nadzora civilne družbe nad delovanjem države. »Mediji pa so ključni instrument takšnega nadzora« (Košir: 2005). Z medijskim pritiskom (z vnosom civilno-družbenih, »alternativnih vsebin« v medijsko shemo) se krepi naravnanost h kritičnemu državljanu (namesto potrošniku) in s tem se pojavljajo nove možnosti za reševanje aktualnih družbenih izzivov, s katerimi se kot družba soočamo.

VPLIV KRIZE NA ODGOVORNOST MEDIJEV

Na konferenci »Odgovornost in odzivnost medijev 2009«, ki jo vsako leto organizira Mirovni inštitut, so odprli pomembno vrzel novinarstva – to je pasivnost. Omenili so izsledke raziskav o odnosu študentov, etničnih manjšin in politikov do medijev. Prav vse tri skupine so namreč razkrile zelo nizko zaupanje izbranih družbenih skupin v osnovno poslanstvo medijev, saj so rezultati pokazali visoko strinjanje s trditvami, da so le ti sredstvo za uveljavljanje političnih in ekonomskih interesov ter spodbujanje potrošništva.

Še posebej so poudarili, da slovenski mediji ne nadzorujejo centrov moči, temveč jim nudijo prostor, kjer lahko posamezniki ali skupine realizirajo svoje interese in pridejo celo do zaslužkov in v tem kriznem času ustvarjajo lažen občutek, da je pri njih vse v redu. Pod takšno krinko pa v sedanjih časih kar brbota, rušijo se poklicni standardi, delovnopravna zakonodaja, zmanjšujejo se delovna mesta, bije se boj za oglase in se bolj kot kadarkoli doslej pozablja na prvo odgovornost vsakega medija, to je odgovornost do javnosti.

»Če odmislimo predpostavko, da so mediji visoko dobičkonosne gospodarske družbe, čeprav velja tudi drugo dejstvo, da mediji niso visoko dobičkonosne družbe, pač pa se ukvarjajo z vprašanji preživetja, potem mediji kot gospodarske družbe ne morejo veliko razmišljati o tem, kako bi dobiček preusmerili v neko družbeno koristno dejavnost,« je svoj premislek o družbeni odgovornosti medijev predstavil Ali Žerdin, odgovorni urednik Dnevnika, kjer pritožbe in pripombe bralcev prav tako obravnavajo predano in resno. Družbena odgovornost medijev se po njegovem kaže v tem, da se ti vnaprej odpovedo populizmu, širjenju strasti, ki bi lahko bile na trgu nagrajene oziroma, da si drznejo vnaprej odpirati teme, ki niso popularne, ali so morda celo v konfliktu s prevladujočo zavestjo.

Da bi lahko mediji javnosti razkrivali ozadje zgodb, ki pretresajo njihov svet, se Žerdinu zdi nujna naložba v terensko delo, četudi v medijskih upravah obstaja prepričanje, da ga lahko nadomesti prepisovanje z interneta. Teže je uveljaviti tretji element družbene odgovornosti medijev – zagotavljanje poglobljenega pogleda na svet, saj morajo novinarji na analitičnih projektih delati določen čas. Zadnje je težko, če je uredništvo kadrovsko podhranjeno ali ni preskrbljeno z zadostnim številom novinarjev za pisanje temeljitih analiz, »ki bi bralcem zagotavljale boljšo orientacijo v okolju, v katerem živijo« je še dodal Žerdin.

DRUŽBA BREZ SVOBODNIH IN ODGOVORNIH MEDIJEV

Zastavlja se še eno pomembno vprašanje. Kako naj bo resnično odprta družba možna brez svobodnih in odgovornih medijev? Svoboda in odgovornost sta plati iste medalje. Če naj bodo informativni mediji resnično svobodni, če naj spodbujajo debato in zagotavljajo prostor za najširši nabor mnenj, potem morajo biti zagotovo tudi odgovorni, odprti za to, da jih družba, ki ji služijo, prevprašuje in jim ugovarja. Tu govorimo le o enem izmed načinov, na katere je to moč doseči. Ne o prisili ali zakonodaji, temveč o prostovoljni izbiri. Pomembno se je tudi zavedati, da ne govorimo le o obliki samoregulacije, ampak tudi o razvoju neposrednejšega in bolj odprtega razmerja med informativnimi mediji in njihovimi bralci, poslušalci, gledalci in internetnimi uporabniki. To razmerje je za zdravje družbe kot celote kar najbolj pomembno.

VEČANJE ZAUPANJA MED INFORMATIVNIMI MEDIJI IN JAVNOSTJO

Vse oblike samoregulacije ponavadi večajo splošno zaupanje med informativnimi mediji – naj poudarim, da govorimo predvsem o etabliranih informativnih medijih – ter javnostjo, ki ji služijo. To do različne mere velja za tiskovne svete in podobne organe, ki marsikje po svetu delujejo v tiskovnih in radiodifuznih industrijah. V Britaniji je za tiskane medije zadolžena »Komisija za pritožbe na tisk« (Press Complaints Commission), v kateri sedijo večinoma laiki oziroma nepripadniki informativne medijske industrije, slednjo pa zastopajo medijski uredniki, ki so v manjšini. Komisija se odloča v skladu z dokaj celovitim uredniškim kodeksom, ki ga je napisal odbor urednikov in k spoštovanju katerega so se zavezali vsi časopisi v Veliki Britaniji. Če kak časopis prekrši ta kodeks, mora objaviti razsodbo komisije. Raven zaupanja v časopis, ki je prisiljen v takšno objavo, se ponavadi zmanjša.

ZAKON O MEDIJIH

Zakon o medijih (Zmed-UBP1) predstavlja pomen zagotavljanja pluralnosti in raznolikosti medijev, ohranjanje slovenske nacionalne kulturne identitete, obravnava zaščito slovenskega jezika, spodbuja kulturno ustvarjalnost na področju medijev in kulturno javnega dialoga, izpostavlja pomen utrjevanja pravne in socialne države ter razvoj izobraževanja in znanosti. Obenem zakon o medijih (Zmed-UPB1) obravnava svobodo izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva. Prav tako obravnava prepoved spodbujanja neenakopravnosti in nestrpnosti, saj je z razširjanjem programskih vsebin prepovedano spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti. Zakon obravnava tudi pravice in obveznosti uredništva, pri čemer je največji poudarek na neodvisnosti in avtonomnosti uredništva. Obravnava tudi pravila oglaševanja medijev, prepovedano je prikrito oglaševanje. Pri oglaševanju je prepovedano uporabljati tehnične postopke, ki bralcem, poslušalcem oz. gledalcem ne omogočajo zavestnega zaznavanja oglaševalskih vsebin. Te se morajo jasno prepoznati in se posebej ločiti od drugih programskih vsebin medija. Zakon (Zmed-UPB1) na osnovi omejitev lastništva obravnava zaščito pluralnosti in raznovrstnosti medijev.

SKLEP

Mediji so odgovorni, o tem ni dvoma. Vprašanje je le komu? Večina množičnih medijev trenutno služi interesom kapitala, pojavljajo pa se tudi alternative v obliki skupnostnih medijev, ki so usmerjeni v podporo javnosti in civilni družbi. Tovrstni svobodni mediji so pomemben vidik pluralizacije medijev in imajo, ob vedno lažji dostopnosti informacijsko-komunikacijskih tehnologij, dobre možnosti, da postanejo enakopraven medijski kreator naše skupne »realnosti«. Kako priti do tja, pa je seveda ključno vprašanje, za katerega upamo, da si ga bo postavilo čim več medijev in poiskalo tudi odgovor nanj. Novinarski kolega bi na tole vprašanje odgovoril zelo preprosto in sicer: novinar mora biti najprej dober človek, potem pa vse ostalo.

Skratka, mediji naj ne bodo toliko pod vplivom politike in kapitala, naj si drznejo poročati še več o družbeni odgovornosti in naj bodo družbeno odgovorni. To je bil eden izmed sklepov letošnje konference o družbeni odgovornosti, v organizaciji Inštituta IRDO.

Ena izmed glavnih nalog medijev je prav spodbujanje družbene odgovornosti. To lahko dosegajo s predstavljanjem primerov dobre prakse in promoviranjem družbene odgovornosti. Povezava med mediji in družbeno odgovornimi podjetniškimi praksami nagrajuje družbeno odgovorno delovanje podjetij, saj nagrade in priznanja s področja družbene odgovornosti krepijo ugled podjetij na trgu. Mediji vedo, kakšno je družbeno odgovorno delovanje, vendar se tega ne držijo. Ugotavljamo namreč, da so slovenski mediji v rokah kapitala, politike, komercializacije, gospodarstva, zato je tudi premalo vsebin o družbeni odgovornosti, ker se ne prodaja ali pa se teh vsebin bojijo. Percepcija medijev je, da ljudi kot javnost ta tematika ne zanima. Gre za konflikt interesa.

Mediji bi morali posvečati večjo pozornost pisanju, ki spodbuja zavest o družbeni odgovornosti. Z različnimi aktivnostmi bomo udeleženci konference in mnogi drugi še naprej spodbujali družbeno odgovorno poročanje. Mediji so pomembni, vendar so zaradi kapitala očitno v svojem poročanju o družbeno odgovornih temah žal omejeni. Družbena odgovornost naj postane dodana vrednost medijev. To je bistveno za preživetje civilizacije danes.

Naj zaključimo razmišljanje še s citatom iz Slovenske ustave: »V Sloveniji je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno izbira, sprejema in širi vesti in mnenja« (Ana Jug: 2006). Če bi se to tako izvajalo tudi v praksi, potem danes ne bi govorili o družbeni (ne)odgovornosti medijev.

VIRI

Inštitut za razvoj družbene odgovornosti IRDO, dostopno prek http://www.irdo.si/images/2012-konferenca-sklepi-slo.pdf (04.05.2012)

Horus, dostopno prek: http://www.horus.si (04.05.2012)

Manca Košir, (2005): »Čigav glas naj prezentira javna RTV - Manca Košir«.

Petković, Brankica (ur.), 2009. Spremljanje in vrednotenje medijev.

Bašič Hrvatin, Sandra (2006). Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev? Medijska preža (27). Dostopno prek: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/27/uvod/# (04.05.2012).

DNEVNIK, dostopno: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/ (04.05.2012)

http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/35/odgovornost

Prevzeto 5.6.2012, z: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_becela-mateja.pdf

Ana Jud, Operacija Direkt, Založba Ignis in Koščak, Ljubljana 2006. ISBN 961-6499-33-5

Melita Poler Kovačič in Karmen Erjavec, Uvod v novinarstvo: učbenik za študente prvega letnika programa novinarstva na fdv, za založbo Hermina Krajnc, Ljubljana 2011. ISBN 978-961-235-425-1