Argumentacijski kotiček

Ateizem in nevtralnost

Koalicijski del poslanskega zbora zadnje čase pridno navija za religiozne rešitve v državi. Tako smo po novem dobili kuratsko službo tudi v policiji. Argumenti so bili blesteči: poslanec Anton Kokalj iz NSi je globokoumno ugotavljal, da bi tudi »sam rad, da bi bili policisti bolj človeški in k temu bodo kurati zagotovo pripomogli.« Toda namesto pri tej se raje zadržimo pri še eni, za nas bolj izzivalni domislici istega avtorja. Pred dvema tednoma so poslanci obravnavali predlog zakona o verski svobodi in verskih skupnostih v pripravi Aleša Guliča iz LDS. Seveda so ga zaradi ideološke premoči koalicije gladko zavrnili in Kokalj ga je tedaj sesuval na različne načine. V enem izmed naskokov je izhajal iz menda neenakopravnega dostopa do javnih medijev, ko gre za prepoved konfesionalne programske vsebine, v primerjavi z ostalimi organizacijami civilne družbe. In potem dodal še svoj pogled na težavo: »Problematičen je tudi pojem nevtralnosti, ki se očitno izenačuje s pojmom ateizma, kar pa je zoper svojevrstna inovacija. Ateizem je za nas svetonazorsko prepričanje in kot tako ne more imeti privilegiranega položaja pred ostalimi prepričanji.« (www.nsi.si)

Trditev ni od včeraj in ima zadnje čase kar nekaj političnega uspeha. Kokalj je za želeno izenačitev verskih skupnosti s civilnimi organizacijami bil prisiljen narediti dva koraka: najprej je nevtralnost kar sam zožil na religiozni koncept. Česar pisec predloga zakona zagotovo ni mislil, zato je takšna razlaga zgrešena. Nato pa je - in zato je potreboval ta korak – nevtralnost povezal z ateizmom. S tem se je ateizem prelevil v nekakšen svetovni nazor, torej vero. Njegovo sklepanje je od tod dalje približno takšno: (1) kdor veruje, ta veruje in seveda ni versko nevtralen. Toda tudi (2) kdor ne veruje in je potemtakem ateist, ni versko nevtralen, kajti ne verovati je posebna oblika verovanja ali svetovnega nazora. Torej (3) verske nevtralnosti ni in skriti se zanjo v zakonu pomeni privilegirati ateizem.

Sklepanje je odvisno od (2): ali res drži, da je ateizem versko stališče? Seveda ne: po definiciji je vera kot religiozna praksa oprta na posebna pravila življenja, eshatologijo in velikokrat oblike čaščenja. Toda ateizem je vrsta nezaupanja, pomisleka in dvoma v Boga, nič več: če dvomim v to, da zares živijo enorog, pravljični junaki ali denimo nezemljani, s tem še nisem vernik. Kokaljeva zmota je torej jasna: definicijo ateista je obtežil z novim pomenom za svoje potrebe na podlagi dvojne, povsem različne rabe pojma »vera«. Poudarimo še enkrat, da njegova izpeljava ne bi imela veljave, dasiravno bi ateizem res bil religiozna pozicija. Nevtralnost je namreč tu jasno mišljena za odnos države do verskih skupnosti in ne opisuje človekovih prepričanj.

Zofijini ljubimci