Oliver Stone
World Trade Center
(World Trade Center)
(2006)
Dvoumni Oliver Stone
Vprašanje, zakaj je prav Oliver Stone, in ne kdo drug, posnel tako banalno predvidljiv in patriotski film, je do tega trenutka vznemirilo zelo različne javnosti, predvsem pa se čudijo tisti, ki dobro poznajo Stoneovo nekdanjo provokativno, družbeno-kritično držo. Čudimo se še posebej zaradi tega, ker je Stone sicer dokaj oster kritik Bushove protiteroristične politike. V nekem intervjuju na primer pravi, da je Nixon prototip Busha, le da zdajšnji predsednik ZDA ne poseduje Nixonovega občutka vesti niti inteligence. Med izjavami in filmom so velika razhajanja, sinonim pa je tudi in predvsem lik psihotičnega Marinca, nekakšne skrivnostne osebe, za katero se zdi, da ima v filmu posebno poslanstvo. Prav v tem liku, ki igra v filmu World trade center morda celo ključno vlogo, se skriva Busheva maščevalna politika. Če dodamo še pretirano izraženo čustveno komponento filma, dobimo popolno sliko ujemanja z Bushevo emocionalno poudarjeno politično strategijo. Od solz k orožju. Zakaj Stone ni kritičen tudi na področju, ki ga najbolj obvlada?
Kar je skupnega z njegovimi prejšnjimi filmi, je sicer vsekakor očitna naklonjenost mejnikom ameriške zgodovine (Nixon, JFK, Rojen 4. julija), nikakor pa ne estetika filmske podobe. Iz naslova očitnega razhajanja in dvoumnosti prihajajo tudi nenehna vprašanja zbeganih novinarjev režiserju o tem, zakaj takšen film. Izhajajo iz upravičene domneve, da če se loti te teme Oliver Stone, bomo najverjetneje dobili kaj kontroverznega, v resnici pa gledamo banalno solzavo dramo o junakih in pogumu. In to v času, ko so kritični filmi o Bushevi politični strategiji nekaj povsem vsakdanjega.
Stone se je s filmom morda priklonil svoji ljubezni do Amerike in Manhattna. Kot otrok bogatega brokerja je namreč odraščal v visoki družbi Manhattna, kot je tudi znano, je bil tudi prostovoljec v Vietnamu. Sam pravi, da ga je navdušil pogum reševalcev, kot ga je pri JFK-ju navdušil pogum Jima Garrisona.
Vsekakor film, ki so ga sposobni posneti le Američani, saj imajo tako v filmu katastrofe kot v emocionalni družinski drami največ izkušenj. Medtem ko je katastrofa vsekakor neizpodbitni del ameriške filmske industrije, je solzava družinska drama nujni del skoraj vsakega modernega ameriškega filma. Očitno mimo tega kotla emocij ni mogel niti sam Oliver Stone.
World trade center izgleda kot Dan neodvisnosti na mikro ravni, kot skrajni patriotizem, ki ga Evropejec ne razume najbolje. Tako kot ne razumemo indijskih ali japonskih filmov, ne razumemo niti Stoneove pretirane domovinske ljubezni. Težko bi si namreč predstavljal, da na drugih delih sveta ne bi bilo posameznikov, ki bi izkazovali takšno solidarnost in pogum v skrajnih razmerah. Je Amerika res nekaj posebnega? Ali Američani res tako močno verjamejo v svojo državo in ali ne gre le za prodorno marketinško ideologijo države? Samo za ilustracijo. Stone gre v filmu celo do takšnih skrajnosti, da se ranjenemu policaju prikaže v trenutku, ko gledalec zgrešeno misli, da je z njim konec, celo sam Jezus Kristus.
Vsekakor zmaga tudi v tem primeru pravilo »manj
je več«. Če namreč World trade center primerjamo z odličnim Greengrassovim
filmom Let 93, je učinek obraten. Medtem ko te Let 93 brez moraliziranja in
emocij globoko pretrese in pusti sledove tudi po odhodu iz kinodvorane, te
Stoneov film zaradi čustvenega pretiravanja ohladi že med samim ogledom filma.
Res pa je, da nisem Američan
Boštjan Lah
