Michael Glawogger
Workingman's Death
(Delavska smrt)
(2005)
Gotovo smo bili prisotni na projekciji dokumentarnega filma »Workingman's Death« v sklopu letošnjega festivala dokumentarnega filma, priča vrhuncu ne samo prikazanega na festivalu, pač pa tudi letošnje svetovne dokumentaristične produkcije.
Film v uvodu, na pot petih delavskih portretov iz različnih koncev zemeljske oble, pospremi citat znamenitega ameriškega pisatelja Williama Faulknerja: »Osem ur na dan ne moremo jesti, piti ali se ljubiti, vse kar lahko človek počne osem ur je delo. To je razlog zakaj se ljudje počutijo tako slabo in nesrečno.«
Sporočilo je tako jasno že v izhodišču in ne obremenjuje neizmerno lepih, a krutih podob, ki skozi bolj ali manj nemo pripoved, podprte z sugestivno glasbo Johna Zorna, prihajajo do gledalčevih oči.
Film avstrijskega filmskega veterana Michaela Glawoggerja znanega po podobnem leta 1998 ustvarjenem »Megacities«, kjer na vizualen način v 12 osebnih zgodbah predstavi sodobno življenje v največjih svetovnih metropolah Bombayu, Mexico Cityu, Moskvi in New Yorku, je svoje festivalsko popotovanje začel na Beneškem filmskem festivalu in bo kmalu zasluženo krenil v redno distribucijo. V Avstriji bo film v kinih 25. novembra, zato tistim, ki ga nameravate zamuditi v Mariboru, vnaprejšnje napotilo: brž v bližnja avstrijska mesta, ker v Sloveniji ga na pragu reform dela ni pričakovati.
Pet portretov težkega dela je skritih za petimi pomenljivimi, skoraj mitičnimi naslovi.
V zgodbi z naslovom »Heroji« spremljamo boj za preživetje ukrajinskih rudarjev, ki ilegalno v zapuščenih rudnikih kopljejo rudo v manj kot meter visokih rovih.
V zgodbi z naslov »Duhovi« spremljajmo nosače žveplene rude v Indoneziji. Čez gorske prelaze in doline mimo radovednih in nadležnih turistov na svojih ramenih tovorijo polne sto-kilogramske košare žveplove.
V morda najkrutejšem segmentu iz Nigerije pod naslovom »Levi« v post-apokaliptičnih razmerah spremljajmo klanje živine in preprodajo mesa.
V segmentu z naslovom »Bratje« vidimo skupine pakistanskih delavcev, ki nenehno v smrtni nevarnosti in zato v toliko subtilnejšem medčloveškem odnosu, razgrajujejo ogromne, večinoma zahodne tovorne ladje in pridobljeno železo shranjujejo za nadaljnjo uporabo.
Na kitajskem v segmentu »Prihodnost« vidimo težko delo in optimizem, ki spremlja kitajske delavce v železarni. Zadnji segment se poveže v epilog iz bivše vzhodne Nemčije, kjer so v mestu Duisburg zaprto železarno spremenili v park z svetlobnimi efekti, v katerem brezdelna nemška mladina zganja svoje vsakodnevne hedonistične prakse.
Film se glede na razmere, v katerih je snemanje potekalo, ponaša z neverjetno fotografijo in prav takšno vsebinsko sugestivno močjo. Gotovo gre za enega dragocenejših prispevkov k razumevanju novih globalnih gospodarskih fenomenov kot tudi človekove neuklonljive volje po preživetju. V teh krutih in zares težkih razmerah nam pokaže pravi obraz sposobnosti človekovega preživetja.
Film si bo
mogoče ogledati še v nedeljo ob 18. uri v kinu Partizan. Ne zamudite te enkratne
priložnosti!
