Nazaj, Arhiv prispevkov

Shelley Winters

Shelley Winters se je kot Shirley Schrift rodila 18. avgusta leta 1920 v St. Louisu. Študirala je v Hollywood Studio Clubu, kjer ji je kot sostanovalka delala družbo Marilyn Monroe. Wintersova je v Hollywood vstopila na valu »blond« eksplozije, a se je omejitev, ki jih je ponujal razpon tovrstnih vlog, kaj hitro naveličala. Podvrgla se je obširnemu, vse življenje trajajočem študiju igre, najprej pod mentorstvom Charles Laughtona in v sklopu njegovega Shakespearjanskega gledališča, pozneje pa tudi v znamenitem Actors Studiu, kjer je kasneje tudi sama učila.

Svojo filmsko kariero je začela v manjših vlogah v filmih kot sta recimo »Knickerbocker Holiday« iz leta 1944 in »Tonight and Every Night« leto pozneje. Preboj ji je uspel ob boku Ronalda Colmana v filmu »A Double Life« iz leta 1947, v katerem je odigrala ljubico neuravnovešenega igralca. Kot posledico tega filma je dobivala vloge, v katerih je igrala predvsem žrtve, kot recimo v filmu »The Great Gatsby« iz leta 1949 in v fantastičnem filmu Georgea Stevensa »A Place in the Sun« iz leta 1951, v katerem je odigrala antipod Elizabeth Taylor. Vloga v tem filmu ji je prislužila prvo oskarjevsko nominacijo. V istem letu je pod taktirko Anthonya Manna in ob boku Jamesa Stewarta nastopila v »klasičnem« vesternu »Winchester 73«. V sredini petdesetih je posnela še dve nepozabni klasiki. Leta 1955 je pod režijskim vodstvom kolega Charlesa Laughtona zaigrala naivno gospodinjo v črnem in stilsko nezamenljivem »The Night of the Hunter«. Še isto leto je nastopila tudi v »filmu noir« Roberta Aldricha z naslovom »The Big Knife«. Konec petdesetih je igralsko dozorela, kar ji je takoj prineslo stranskega Oskarja za film »The Diary of Anne Frank«. Leta 1962 je kot nepotešena mati briljirala v Kubrickovi »Loliti«, nakar je posnela nekaj povprečnih filmov, vse do leta 1965 in filma »A Patch of Blue«, za katerega si je prislužila drugega stranskega Oskarja. V filmu ponovno odigra mater, tokrat slepemu dekletu, ki se zaljubi v temnopoltega moškega. Naslednje leto je v kultnem »Alfiu« odigrala eno od njegovih osvojitev, nakar je ponovno, v blagem zatonu nanizala serijo kvečjemu povprečnih filmov, tudi takšnih iz tekočega traku mojstra B filmov Rogerja Cormana. Zadnji zvezdniški trenutek je doživela z oskarjevsko nominacijo za leta 1972 posneti film »Poseidon Adventure«. Že v tem obdobju se je vztrajno selila na televizijo. Leta 1981 je skupaj z Blakom Edwardsom posnela »S.O.B.«, radikalno kritiko Hollywoodskega sistema, nato pa je v osemdesetih delala predvsem še za televizijo, medij, ki je dodobra znal izkoristiti njeno javno podobo. Tako jo mlajše generacije verjetno še najlažje prepoznajo v vlogi babice v priljubljeni seriji »Roseanne«. V simbiozi med filmov in TV je vztrajala vse do konca svoje kariere. Kariere, ki so jo zaznamovale predvsem vloge mater, za katere modro ugotavlja, da so ji rešile kariero, kajti kot pravi: »…edino tako lahko v Hollywoodu računaš, da te bo kot žensko kdo angažiral tudi v zrelih letih.«

Razgibano kot njeno filmsko življenje je bilo tudi njeno privatno življenje. Poročala se je skoraj instinktivno (poročena je bila 4 krat, zadnjič se je poročila letos le nekaj ur pred svojo smrtjo, s svojim dolgoletnim spremljevalcem), romance je gojila s celo vrsto znamenitih igralcev (Williamom Holdnom, Burtom Lancesterjem, Marlonom Brandom itd.), gojila pa je za Američane tudi precej sporna politična prepričanja in se borila na strani feminističnega gibanja, kar je nadvse rada poudarjala v številnih kontroverznih intervjujih. V zrelih letih se je lotila tudi pisanja. Med drugim je v tem obdobju svojega življenja izdala precej sporni avtobiografiji, v katerih brez sramu razkriva nekatere precej intimne podrobnosti iz svojega življenja. Knjigi sta v javnosti v precejšnji meri zamajali njen ugled kot cenjene in nadvse sposobne igralke. 

Shelley Winters je umrla 14. januarja letos za posledicami srčnega infarkta.

Čeprav ni bila poosebljenje Hollywoodske lepote, je z svojim šarmom in dosledno igralsko obrtjo znala prepričati širši krog občinstva, ter v svojem času predstavljala alternativo in močno konkurenco valu t.i. puhlih »platinastih blondink«