Jan Sverák
Vratne lahve
(Povratne steklenice)
(2007)
V slovenskih kinematografih v teh dneh lahko gledamo še en film, ki smo ga pred tem lahko videli v sklopu ljubljanskega filmskega festivala. Tokrat je čast distribucije doletela film, ki ga je občinstvo festivala razglasilo za najboljšega - češko nostalgijo z naslovom, ki se v slovenskem prevodu glasi »POVRATNE STEKLENICE«. Ekipa, na čelu z režiserjem Janom Sverákom, se nam je pred leti že predstavila s prav tako izredno popularnim in uspešnim filmom, »Kolja«.
Josef Tkaloun na stara leta ugotovi, da ga je čas povozil. Kot učitelj predava preživete in arhaične vsebine, ki šolarjev ne zanimajo več. Ker v procesu tovrstnega učiteljevanja trpijo tako on kot učenci in ker slednjih ne zna več motivirati niti jih imeti pod nadzorom, poda odpoved. Prične se preživljati s priložnostnimi deli, a pri vsakem pravzaprav išče stik z ljudmi. Na svojo grozo ugotavlja, da so ljudje v sodobnem času vedno bolj odtujeni od drug drugega. Končno najde idealno službo v lokalni trgovini, kjer je zadolžen za jemanje povratnih steklenic od kupcev, kar mu daje odlično priložnost, da ustvari pristen stik z mnogo strankami, pa tudi svojimi sodelavci. Toda idila ne more trajati dolgo, saj vodstvo trgovine kot del krčenja stroškov kmalu nabavi avtomatski stroj za zbiranje steklenic ...
Film »Povratne steklenice« je majhna, simpatična in topla tragikomedija o sodobnih časih in preživetih dinozavrov v njem. Tehnika, ki naj bi ljudi zbliževala, to sicer res počne, a zbližuje predvsem ljudi, ki so daleč od nas, hkrati pa se zaradi taiste tehnike oddaljujemo od sočloveka, ki ga imamo pred nosom. Lažje je imeti rad človeka, s katerim ne živiš in ki se nahaja daleč stran, kot človeka, ki ga imaš pred nosom. To je pač prenaporno.
Film je tako hvalnica časom, ko še ni bilo prenosnih telefonov in interneta. Ko predmestja še niso bila valilnica hipermarketov in ko so ljudje še znali vzpostaviti pristen stik. Pravzaprav bi lahko film na hitro označili za nekakšno češko vzporednico »Petelinjega zajtrka«, saj pravzaprav slavi enake vrednote: spomini na čase, ki jih ni več, nezmožnost ali celo odbijanje prilagoditve na sodobne čase, ljubezen, druženje in seveda družinske vrednote, brez katerih dandanes takorekoč ni več filma. Kljub temu glavni junak ni ravno simpatični naivnež, temveč predvsem spreten manipulant, ki s svojimi zvitimi načrti plansko osrečuje ljudi okoli sebe, kot nekakšna češka Amelie. Pri tem seveda skuša osrečiti tudi sebe, saj odbija ženino vztrajanje, naj že neha letati za krili. A zanikati to svojo plat, bi pomenilo zanikati vse ostalo. Zato je njun odnos proti koncu filma idealno prikazan skozi let balona: najprej se povzpneta v višave, nakar padeta v reko in ravno ko jima že teče voda v grlo, se uspeta znova dvigniti, nakar malce trdo pristaneta, a vseeno preživita. Film kot medij je fantastičen za dobesedno prikazovanje simbolike, česar se zavedajo tudi avtorji »Povratnih steklenic«, ki to dejstvo izkoristijo kolikor se le da.
Jasno, film ne ponuja kakšnih trajnih spominov.
Po odhodu iz kina nam relativno hitro izpari iz glave, malce dlje se po glavi
valja le glavni motiv o tem, kako sodoben svet ubija medčloveške odnose in iz
ljudi napravi tujce. Češka kinematografija je polna takšnih filmov in znotraj
nje »Povratne steklenice« ne izstopajo veliko, toda za naše tržišče je razmeroma
svež film z žlahtnim pridihom starega in kot tak je idealen, tudi kot kontrast
siceršnji filmski ponudbi.
Matej Frece
