|
| |
Nazaj,
Arhiv prispevkov
Sebastien Rose
Vie
avec mon père
(Življenje
z očetom)
(2005)
V zadnjih letih je občutiti velik
porast filmskih stvaritev na tematiko občutljive relacije oče-sin. LIFFE je v
tem namen ustanovil novo sekcijo V imenu očeta, v okviru katere se je
letos predstavilo 5 filmov iz različnih kulturnih okolij.
Eden izmed peterice je še povsem
svež izdelek francosko-kanadske produkcije Life with my father, ki
pozornost posveča trem moškim karakterjem, dvema sinovoma in očetu. Gre za drugi
celovečerec kanadčana Sebastiena Rosa, kateremu nagrada občinstva v Karlovyih
Varyih predstavlja zaenkrat njegov največji mednarodni uspeh.
Življenje z očetom je
lahkotna komična zgodba, ki jo občinstvo zlahka sprejme za svojo; publika na
LIFFE jo je ocenila z visoko povprečno oceno (4,3 točke od 5 možnih, kar je
zadostovalo za 10. mesto med 36. tekmovalnimi filmi). Kljub svoji preprostosti
lahko tudi ambicioznejše občestvo v njej najde svojo potešitev, saj v satirni
obliki ponuja globjo pripoved. Za vrhunski film pa bi vendarle bilo potrebno,
predvsem v režijskem smislu, izvirneje izpeljati nekatere zaplete in doseči
večjo prepričljivost igralcev z Paulom Ahramanijem v glavni vlogi na čelu.
Paul in Patrick sta povsem
različna si sinova precej neodgovornega očeta, slavnega pisatelja z le eno
knjigo v svoji avtorski zbirki in nepoboljšljivega uživača Francoisa Agire.
Mlajši, Paul, je boem, ki smisel življenja išče v vinu in pisanju knjig ter je v
tem pogledu precej podoben svojemu očetu; Patrick pa je človek ki svoja občutja
skriva za debelimi stenami, nakakšna novodobna divja žival, venomer prežeča za
kapitalom. Vsi trije se kažejo kot osebe z stabilnim karakterjem, a prav vsi
nemočno podlegajo Slyvie-jinim ženskim čarom, ki kot edina zapaznejša ženska
karika v filmu na prvi pogled deluje zelo nepomembno, a v sebi skriva veliko več
ter skozi film moške like postavlja pred težke preizkušnje.
Sebastien Rose nam je predočil vso
ironičnost bivanja. Predvsem moški smo lahko v trojici, na začetku še zelo
trdnih, a proti koncu že klovnsko iščočih karakterjev prepoznali lastno nemoč v
primerjavi z neizogibnimi življenskih dejstvi. Najsi delujemo še tako superiorno
in bojevito, v skritem kotičku naše sobe še vedno prav vsi, brez sleherne
izjeme, drkamo na televizijske reklame ali amaterske porniče in jokamo na prsih
naših boljših polovic, da se lahko potem, ko zapremo oči in želimo zaspati
sprašujemo, kdo za hudiča je imel toliko smisla za humor in nas ustvaril take.
Možate in nebogljene obenem.

Rene Puhar
| |