Michael Bay
Transformers
(Transformerji)
(2007)
Z nekoliko zamude bomo prvo jesensko filmsko obdukcijo namenili enemu največjih poletnih hitov, ameriški »popkorn« dvourni reklami za avtomobilsko industrijo, filmu »Transformerji«, režiserja Michaela Baya.
Vsebine filma ne bomo podali iz dveh razlogov. Prvič, ker je ni, in drugič, ker jo vsi poznate. Povejmo le, da film temelji na več kot 20 let stan akcijski risanki za tiste hiperaktivne šestletnike, ki jih izmozgani in utrujeni starši s krvavimi očrni in podočnjaki do tal ob sobotah dopoldan najraje »zašraufajo« pred TV, da imajo vsaj pol ure miru čez vikend. Že pred premiero se je po filmu pljuvalo, češ da bo šlo za še eno predrago neumnost, malodane debilizem, ki ne bo zadovoljil nikogar. Kritiki so že pripravili vedra gnilih paradižnikov in zelja, da ga zmečejo v veliko platno, a zgodil se je čudež: skoraj vsi so umolknili in napisali pozitivne kritike. Gnili paradižniki in zelje so ostali pozabljeni in osamljeni v vedrih.
Kljub veliki želji in titanskim naporom, da bi bil spodaj podpisani malenkosti film všečen, se to na žalost ni uresničilo. Potrebno je pogledati resnici v oči: film je vrhunska neumnost. Besedice "vrhunska" v tem primeru ne mislim kot "odlična, zanimiva, zabavna" temveč gre za običajen superlativ, ki hoče povedati, da je film popolnoma zanič.
Michael Bay je sicer res nadodličen mojster »razčefirka«, kar neprenehoma dokazuje od svojega prvega filma naprej in tile Transformerji so v tem pogledu njegov tehnično najboljši film, kar pa ni nujno, da je to za gledalca dobra novica. Vsi njegovi običajni prijemi in triki – prevelika povečava, videospotovska MTV montaža in akcijski prizori, ki so tako dolgi, da gledalca bodisi popolnoma otopijo ali mu povzročijo epileptični napad — so tukaj prignani do skrajnega roba. Michaelov problem še naprej ostaja isti: že v uvodnih prizorih postreže z najboljšim, kar bo imel film pokazati, nato pa to do konca ponovi še dvajsetkrat, brez neke počasne linearne vizualne nadgradnje in stopnjevanja pričakovanja, ki bi gledalca na koncu popeljala v orgazem, kar je skrivnost vsake dobre »akcijade«.
Če bi vendarle poskusili, bi lahko vsebino filma podali nekako takole: roboti tepejo ljudi in drug drugega, nato se še malo tepejo, potem se tepejo, potem sledi pretep, nakar se še malo tepejo, pa potem tepejo, kasneje se tepejo, malo pozneje se stepejo, na koncu pa se neprekinjeno tepejo 20 minut, da smo gledalci že čisto apatični. Kako lahko ameriški kritiki skoraj vsi po vrsti napišejo, da gre za inteligenten oz. pameten film, ni jasno. Samo zato, ker se film zaveda svoje neumne premise, še ni dober, če tega zavedanja ne izkoristi in se še naprej obnaša, kot da je stvar smrtno resna. Filmov s tako »retardirano« premiso se seveda ne branimo, nasprotno, v njih se da prav lepo uživati, če jo avtorji le znajo obdelati z nekakšnim čarom, s katerim jo presežejo. »Transformerji« je pač ne, zato film ni nič drugega kot navadna filmska smet, v kateri bodo uživali le predšolski otroci. Če ste se kdaj vprašali za kakšno publiko in kakšne filme so gradili »multiplekse«, imate s tem filmom odgovor na dlani. Verjetno bi bil film o pozabljenih gnilih paradižnikih in zelju bolj zanimiv, a na žalost nas že čez kakšno leto čakajo »Transformerji 2«.
Hvala Hollywood,
ampak takšnih filmov ne potrebujemo
Matej Frece
