Paul Thomas Anderson
There Will Be Blood
(2007)
Bil je že skrajni čas, da naše kraje ugleda tudi letos eden najbolj odmevnih in težko pričakovanih filmov, »There Will Be Blood«, ameriškega režijskega »wunderkinda« Paula Thomasa Andersona, z milo rečeno briljantnim in z Oskarjem nagrajenim Danielom Day-Lewisom v glavni vlogi. Ep o postopnem moralnem propadu naftnega mogotca je nastal po noveli Uptona Sinclaira z naslovom »Oil«.
Daniel Plainview je opredmeten ameriški sen: iz nič ustvari bogastvo, pri tem pa uporabi le svojo jekleno voljo in roke. Prične z iskanjem nafte in po najdbi prve vrtine se sproži plaz odkritij novih nahajališč. Toda še pred odkritjem prvega nahajališča si po nesreči zlomi nogo. Ta na videz nepomemben dogodek je pravzaprav simbolika vrste nesreč, ki se mu bodo dogajale vsakič, ko bo s pomočjo nafte postal bogatejši. Toda njegova neizprosnost slediti zastavljenemu cilju ga ne spravi z začrtane poti. Osebna cena, ki jo mora za to plačati, je seveda strašansko velika in vodi k neizogibnemu koncu v katerem pa seveda ... teče kri.
Film »Tekla bo kri« je epsko zastavljena zgodba, ki je prikazana minimalistično, skozi oči enega človeka. Ta človek, Daniel Plainview, je metafora za celotno ameriško naftarsko industrijo. Skozi njega vidimo kako je ta industrija sploh nastala in zakaj. Vso genezo sedaj lažje razumemo, saj jo režiser s pomočjo kopice bližnjih posnetkov prikaže na osebni in intimni ravni. Korporacijske pošasti, ki jih poznamo danes, so torej le neizogibna posledica sledenja ameriškemu snu, podaljšek divjega zahoda, ko so obupanci, ki niso imeli ničesar več izgubiti, šli na vse ali nič. Za vsako ceno. Tudi, ko so dosegli svoje, so še vedno živeli na tak način, saj drugače več niso znali. Če je šlo od začetka za vprašanje denarja in preživetja, gre kasneje samo še za igro oziroma način bivanja, katerega mentaliteti smo v globalnem gospodarstvu danes priča bolj kot kdajkoli: namreč temu, da takšni ljudje ne poznajo besede »dovolj«.
A ne samo tega: film jasno prikaže, kako in zakaj se je v ZDA razrasel takšen verski fundamentalizem in zakaj je družina v tistih logih takšna svetinja. Ne zaradi uradnih razlogov, temveč zgolj kot sredstvo marketinga in manipulacije z ljudmi. Če ne verjamete, poglejte oglasne plakate okoli sebe: takorekoč na večini imate srečno mlado družino ali vsaj dojenčka, ki vam prodaja vse od zobne paste do lokomotive. Kdor trdi, da je danes seks eksploatiran v reklamne namene, očitno živi na Marsu.
Glavni junak se imenuje Plainview, kar pomeni »jasen pogled«. In res, človeku so vse stvari jasne, predvsem ljudje in njihovi medsebojni odnosi. Namesto, da bi to znanje uporabil v splošno dobro, se kot tipičen individualist prične obnašati kot nafta, ki jo tako zelo ljubi: njegove besede tečejo gladko kot olje, njegov svilnat glas z obljubami o lepši prihodnosti zapelje množico lastnikov zemljišč, da jih prodajo za drobiž, kasneje pa Plainview z njimi služi na veliko. Daniel Day-Lewis je brezskrupuloznost svojega lika precej očitno ukradel od legendarnega Johna Hustona, saj je njegovo igro spolzkega magnata naštudiral do pičice, vključno z odmori v svojih monologih.
Moralni in etični propad glavnega junaka je prikazan naravnost fantastično. Kri
se prične dogajati že v prvih nekaj minutah filma, na polovici vidimo lep
posnetek, ko se glavni junak zlije s temo in tako simbolno postane črna nafta,
torej objekt lastnega oboževanja in ker nafta do takrat ubije že nekaj ljudi, je
konec, ko on, ki je sam postal nafta, prične ubijati tudi sam. Kljub temu se ne
moremo znebiti občutka, da globoko v sebi še vedno ostaja dober človek, a je
proti svojemu početju nemočan karkoli storiti. Več kot zaslužen Oskar za brez
dvoma težko in večplastno glavno vlogo
Matej Frece
