Igor Šterk
TUNING
(Uglaševanje)
(2005)
Nov slovenski filmski plod sliši na Uglaševanje. Ideja je vzklila v Igorju Šterku, s pomočjo Siniše Dragina je zanjo spisal scenarij in jo sam tudi režijsko izpeljal. Kljub nekonfliktni, že skoraj intimni filmski tematiki, pa film povzroča kar precej hrupa. Prvič zato, ker je dobil prestižno mednarodno režijsko nagrado. Drugič zato, ker so se znova začele polemike o politiki Filmskega sklada. Za film je bilo namreč porabljenih skoraj 300 milijonov, od tega je sklad prispeval približno polovico. In to kljub temu, da je že vnaprej jasno, da bo imel majhno gledanost in se sredstva ne bodo niti približno povrnila. Odgovorni pri Filmskem skladu zajetno finančno injekcijo argumentirajo s tem, da film daje doprinos slovenski kulturi in je potemtakem v vsesplošnem javnem interesu.
Igor Šterk je naši javnosti že precej poznano ime. Proslavil se je že kar s svojim prvencem Ekspres, Ekspres, nadaljeval z Ljubljano, Uglaševanje pa je njegov tretji celovečerec. Gre za njegovo najbolj zrelo delo in kot sam pravi je nujno potreboval igralca, za katerega bi gledalec navijal, pa če je še tako moralno oporečen. Tako je že od samega začetka vedel, da mora glavno vlogo odigrati Peter Musevski. In res. Šterk je vzel Musevskega iz Kruha in Mleka, ga odrešil odvisnosti od alkohola, zaposlil v uglednem podjetju, mu rešil njegov socialni status, ga lepo oblekel in tako dobil protagonista svojega filma. Peter je privolil. Peter bo igral Petra!
Petru je sedaj potrebno poiskati zaročenko. Tudi ona mora biti urejena, socialno preskrbljena in lepo oblečena. Takšni pač gredo skupaj. Potrebna je bila avdicija. Šterk se je brez trohice dvoma odločil za Natašo Burger. Ob tem se sploh ni oziral na Petra. Kar poročil ga je z Natašo, pardon, Natalijo in ju pahnil v dolga leta naveličanega zakonskega življenja. Ker je dober človek in je želel, da izgledata kot povsem običajen slovenski zakonski dvojec, jima je podaril še dve hčerki. Potem je zabičal, da morata še seksati. Tako počnejo vsi poročeni pari in onadva nista nobeni izjemi.
Čeprav je filmski problem jasen, je sila neprivlačen za prikaz. Kako samoumevnosti čimbolj nazorno pripisati razkroj je vprašanje katerega se je režiser pogumno lotil. Uglaševanje je tako krmarjenje med estetiko in patetiko. S takimi konfliktnimi nasprotji, je Šterk uspel izpostaviti večplastnost slehernega trenutka in prepad med zunanjim in notranjim, a v zameno izgubil tekoč ritem filma. Vse je namreč namerno podredil neuspešnemu iskanju ravnotežja med Petrom in Natalijo, med lepim in grdim, med tihim in glasnim, med filmom in gledalcem. Film zato na vprašanja ne odgovarja, temveč jih nanovo zastavlja.
Če že ničesar
drugega smo z Uglaševanjem dobili vsaj zelo, zelo pogumen slovenski produkt. Z
njim tudi še zadnji dokaz, da je Igor Šterk filmar z velikimi jajci. Posneti
tako neuravnovešen film, brez natančne dramske zasnove in ob tem porabiti skoraj
tristo milijonov tolarjev je pogumnost, a tudi pogubnost brez primere. Ob vsem
tem malo preseneča, da se je za tako tematiko Šterk odločil že zdaj. Za takšne
filme se režiserji praviloma odločajo v poznem obdobju svojega ustvarjanja, ko
imajo za sabo uspešno kariero in lahko tak izdelek prepričljivo argumentirajo.
Šterk je v svojem kratkem opusu še premalo naredil in dobil premalo mednarodnih
odlikovanj, da bi mu slovenska publika pri takem filmu verjela.
Neuglašeno je poskušal uglasiti Rene Puhar
