|
| |
Nazaj,
Arhiv prispevkov
Anita Panič
STANARI BEZ
ADRESE
(Stanovalci brez naslova)
in
Aleksander Dario Nilsen, Claus
Morten Pedersen
TILBAKE TIL
BEGYNNELSEN
(Nov začetek)
(2005)
Vsak ima včasih občutek nemoči.
Nekaterim se ta občutja porajajo redno, drugim le redko; nekateri zaradi te
nemoči postanejo vdani v svojo usodo, naslednje napolni z negativno energijo;
eni iz naslova nemoči črpajo svoj smisel za humor, drugi postanejo cinični ali
pa se zaprejo vase in tako naprej.
Neodvisno od tega kje in kako
živimo, kakšni so naši življenjski cilji, kakšno stališče imamo do Georga Busha
ali Osame bin Ladna, nam ta občasni občutek nemoči ne uide. Venomer obstaja v
nas, vprašanje pa je na kakšen način se v nas odraža ter kako se z njim soočamo.
Še več na to temo bi prav gotovo
znali povedati vojni invalidi zadnjih večjih oboroženih spopadov na »našem« ex-yu
ozemlju. Nekateri izmed njih, so tudi protagonisti dokumentarca, ki je nastal v
Srbiji in Črni Gori, z izvirnim naslovom STANARI BEZ ADRESE. Na svoji nemoči
gradijo svoja življenja. So ujeti v času in prostoru, ujetniki svoje lastne
matere države, za katero so se desetletje poprej tako krvavo borili. Med sabo so
si zelo različni, a spaja jih enaka, strašljiva, usoda. Usoda nemoči.
V precej nasprotno smer nas s
svojim okvirom zgodbe zapelje dokument norveškega porekla, z že v naslovu
izraženim pozitivnim odnosom do človeka in njegovega stanja duha, NOV ZAČETEK.
Ukvarja se s problematiko posvojenih otrok, ki se v obdobju močno izraženega
lastnega zavedanja ter želje po odkrivanju svojih korenin, odločijo, za podvig
imenovan: poiskal bom svoje biološke stvarnike in pri tem me nič ne more
ustaviti. Če 10-mesečnega Kolumbijca posvoji norveški par, kar se zgodi v
slučaju tega filma, že dobimo neko zanimivo osnovno formo, ki je verjetno
pritegnila tudi avtorja. A si Aleksander Dari Nilsen in Claus Morten Pedersen,
niti v sanjah nista mogla misliti, da bo iskanje svojih staršev 21-letnika
postreglo s tako napeto, ganljivo dogodivščino, ki v sebi nosi tudi močan
element spornosti.
Še pomembna ugotovitev: četudi bi
imeli na voljo fantastično igralsko zasedbo, določenih prizorov ne bi bilo
mogoče odigrati tako iskreno in udarno.
In prav v točki, kjer lahko
zaradi neposredne vpletenosti akterjev v zgodbi pridobimo dodatno dimenzijo
dokumentarni zapis pridobi prednost pred fikcijo in v tem primeru lahko
dokumentarno formo, kot obliko filma, označimo za ustrezno.
NOV ZAČETEK zajema tudi rast samih
karakterjev tekom zgodbe, dramatično napetost, duhovitost, komparacijo različnih
kultur, ter nam v svoji slabi uri postreže z zanimivo raznolikostjo in odpre
srca. Označujem ga za sijajen projekt, ki je bil že v osnovi domiselno začrtan,
a je v fascinacijo odnosov zrasel tekom samega dokumentiranja. Pomagala so mu
tudi naključja, ki so ta film naredila, ali pa želela narediti, izjemnega.

Epilog: v le dobri uri smo se iz
totalne apatije preselili v svet zaprtih ust in odprtih src. S takšnimi
projekcijami bo naš festival dokumentarnega filma nedvomno iz dneva v dan rasel,
saj zlasti druga projekcija predstavlja pravi poklon tej filmski zvrsti.
Rene Puhar
| |