David Ayer
Street Kings
(2008)
Tokrat vam v filmski obdukciji z nekoliko zamude predstavljamo recenzijo ameriške kriminalne drame »Street Kings«, v kateri se s težo zgodbe med drugimi spopadajo Keanu Reeves, Forest Whitaker in Hugh Laurie.
Tom Ludlow je zapit detektiv, ki je izgubil vero v pravičnost sistema. Pred leti je njegova žena umrla od možganske kapi medtem, ko je bila v postelji z drugim. Ko vidi, kako ujete kriminalce pravosodni sistem spusti nazaj na prostost, se mu podrejo še zadnje moralne in etične norme. Prične piti, kriminalce pa med aretacijo popoka kar do smrti – na ta način poskrbi, da se ne vrnejo na ulice. To početje neuradno odobrava tudi nekaj njegovih policijskih kolegov, vključno s šefom vred, ki mu zato vedno ščiti hrbet. Toda po nekaj letih se izkaže, da šefova tiha privolitev v tovrstno izvrševanje nelegalnih smrtnih kazni ne temelji na "pravični" moralni etiki, temveč ima drugačne načrte: kopičenje denarja in zbiranje umazanih informacij o pomembnežih, ki jih lahko tako izsiljuje. Ko zaradi tega umre Tomov nekdanji prijatelj, se odloči, da bo obrnil ploščo in se postavil proti svojim kolegom. Toda izkaže se, da je korupcija policajev veliko večja, kot si je sploh lahko predstavljal ...
Film Kralji ulice ima vse kar se za policajsko krimi triler dramo spodobi: izbrušeno zgodbo, spolirane like, narativno strukturo, kateri nič ne manjka, odlične igralske interpretacije, v redu režijo in tempo brez napake. Skratka, filmu ne manjka prav ničesar. Da gre za odmev Dneva za trening ne pove le zgoraj podana vsebina filma, temveč si oba filma delita scenariste, zato enak motiv niti ne preseneča. Bistvo obeh filmov je seveda tanka meja med poštenjem in kriminalom. Ob malce daljšem razmišljanju na to temo kaj hitro ugotovimo, da je poštenje kot osebna ali pa kot predvsem družbena norma le konstrukt, ki določeno skupino populacije drži v nekakšnem socialnem dogovoru z drugimi subjekti družbe. Vse lepo in prav, a le do trenutka, ko človeška žival prične ta konstrukt izrabljati in izkoriščati. Kot vsi filmi na to temo lepo dokazujejo, se družba ob razpustitvi norme kot je "poštenje" ali "pravica" ne razpade po šivih, temveč se le spremeni v svojo brutalnejšo različico, kjer vsakdo poskrbi le zase. Toda takšno mišljenje je itak eden izmed temeljev kapitalizma, torej sta pravica in poštenje danes le še slepilo, ki so si ga izmislili bogati in močni, da z njimi lažje operirajo z revnimi oz. vsaj s spodnjo polovico družbene piramide.
Film
Kralji ulice je torej še vse kaj drugega kot zgodba o pokvarjenem dobrem
policaju, ki se za rešitev svoje duše odloči postati spet dober policaj. Kot se
za vsako dramo spodobi, je cena seveda visoka, še posebej kislo pa je spoznanje,
da kljub čiščenju nesnage glavni junak zaradi krvavih rok še vedno ostaja umazan
in da bo moral zaradi nedelujočega sodnega sistema s tihim pristankom samega
vrha policije še vedno izvrševati pravico na svoj vigilantski način. Ironično, a
očitno lahko danes "pravičen" in "pošten" ostaneš le tako, da postaneš
izobčenec. Film je tako tiha reklama za smrtno kazen.
Matej Frece
