Michael Patrick King
Sex and the City
(2008)
Glede na glasbeno temo letošnje pomladi je recenzija filmske predelave televizijske serije »Sex and the City«, kar pravšnja za zaključek pomladnega ciklusa naših oddaj. Sploh, če vemo, da je to trenutno tudi eden najbolj gledanih filmov letošnjega leta. Tako kot v seriji tudi v filmu zaigra kvartet Sarah Jessica Parker, Kim Cattrall, Kristin Davis in Cynthia Nixon, režijo in scenarij pa je prispeval Michael Patrick King.
Po preselitvi v skupno stanovanje se Carrie in Živina precej hladno odločita, da se bosta poročila. Stvari hitro uidejo izpod nadzora, ko spisek gostov s "skromnih" 75 oteče na 200, Carrie pa postane zvezda med nevestami starejšimi od 40 let. Živina s poroke raje »pocvirna«, s čimer je odprta pot do srečanja starih prijateljic, ki imajo venomer težave z moškimi. Mirando je prevaral Steve, nimfomanko Samantho dolgoročno razmerje vedno bolj utesnjuje, Charlotte pa je pravzaprav edina srečna, saj je po letih truda končno zanosila.
V kino filmih smo ponavadi navajeni, da dobimo nekaj, kar presega skromne okvire TV produkcije. Tudi kadar se snemajo filmi po TV nadaljevankah, smo deležni filma in ne podaljšane epizode. No, vsaj večinoma je tako, žal ne v primeru »Seksa v mestu«, ki je le hudo razvlečena epizoda. Namesto pol ure smo deležni kar dve uri in pol nečesa, kar bo za ene nedvomno višek poletne filmske sezone, za druge pa njegovo dno.
Carrie, Samantha, Miranda in Charlotte so si osebnostno tako zelo različne, da je pravi čudež, da so sploh prijateljice. Tako različne osebe bi se v resničnem življenju namreč v trenutku skregale na smrt oz. se niti ne bi družile tako dolgo, da bi do prepira sploh prišlo. A kaj bi to – film in tudi nadaljevanka namreč ne prikazujeta resničnega življenja, ampak spadata v domeno domišljijskih filmov. Glavne junakinje so le na štiri dele razdeljeni mnogi aspekti ene povprečne sodobne ženske, ki so jih avtorji potem potencirali do takšnih ekstremov, da je jasno, da gre za sfero neživljenjskega. Mogoče se ravno zaradi tako destiliranih in pretirano izpostavljenih lastnosti glavnih junakinj skoraj vsaka gledalka zlahka poistoveti z eno od njih. Tako so avtorji dosegli mokre sanje glede ciljne demografije: film bo šla gledat tako rekoč vsaka ženska - za povrhu pa še kak moški.
Čeprav gre za skorajda satiro sodobnega življenja v New Yorku, pa bi se pameten moški lahko iz nadaljevanke in filma dosti naučil o načinu in poteku razmišljanja nasprotnega spola. Ne glede na preokupacijo junakinj z moškimi, so slednji v filmu le statisti, ki so tam zato, da v naših junakinjah sprožajo različna čustvena stanja. Živina je degradiran na popolneža, ki v pravih trenutkih pove prave besede, ki si jih želi slišati vsaka ženska. Njegov pobeg s poroke nima nobene čustvene ali osebnostne podlage in služi le kot zadnje čase v filmih zelo priljubljen scenaristični motiv, da se v filmu sploh kaj dogaja. Takoj, ko je ta umeten konflikt razčiščen, postane spet štanga, ki je tam zato, da se lahko nanjo vsi naslonijo. Podobno velja za ostale moške v filmu, s katerimi se junakinje sploh ne pogovarjajo zares, temveč nekako mimo njih.
Film je tako za kako uro preveč podaljšana TV
epizoda in kot tak scenaristično površinski, odnosi in motivi so definirani
preveč na prvo žogo, kakšnega poglobljenega uvida v like seveda ni, ter razen
peščice iskrivih dialogov nima ponuditi ničesar, kar bi si zapomnili na daljši
rok. Pač franšizna romantična komedija, ki je bila posneta zato, ker že ima
zagotovljeno številčno občinstvo.
Matej Frece
