Darren Lynn Bousman
Saw IV
(Žaga IV)
(2007)
Za odmik od »art« produkcije, ki jo v teh dneh lahko gledamo v sklopu filmskega festivala, se bomo v današnji oddaji lotili seciranja filma, ki rad krvavi. Skrbno bomo zarezali v že četrto nadaljevanje ene najuspešnejših gravžljivk zadnjega časa, film ŽAGA IV.
Za uradni začetek podžanra gravžljivk uradni viri navajajo »Teksaški pokol z motorko« s konca 70-ih, toda mirne duše lahko nasilje zgolj zaradi nasilja samega najdemo že v nekaj prizorih Dalijevega »Andaluzijskega psa« (prizor očesa in britvice danes velja za 'klasiko'). V 80-ih je mladina imela na voljo kar nekaj serij tovrstnih filmov: »Petek 13.«, »Noč čarovnic«, »Nočna mora v ulici brestov«, itd. Vsaka je naštela vsaj osem delov, nekatere tudi po deset. Ker so bila 90-eta izrazito mehka in romantična leta (»Duh«, »Titanik«, itd.) so gravžljivke poniknile in postale le del določene subkulture, ki je radar mainstream filma ni zaznal.
S serijo »Žaga« se vračajo v velikem slogu in boljše kot kadarkoli. Podobno kot je Metallica pred 15 leti polnila stadione, tako danes »Žago« hodijo gledat mase. Metallica je zaslovela zaradi svojega trdega zvoka, ki pa je bil resnici na ljubo, le zmehčan do te mere, da je bil primeren za mase. Malo bolj trd in pogreznili bi se nazaj v metal subkulturo iz katere so prilezli, še malo bolj mehak, pa bi izgubili vso publiko (kar se je kasneje tudi zgodilo).
Podobno serija »Žaga« hodi po tanki meji sprejemljivosti – nasilje je pripeljano do ektremnega roba, ki ga je mainstream publika še sposobna pogoltniti. Malce bolj krvavo, pa bi postali le kultna kurioziteta podskupine frikov, malce manj krvavo pa bi se izgubili v puščavi povprečnosti. Avtorji serije se tega dovolj zavedajo in z vsakim delom, po majhnih korakih, prestavljajo meje sprejemljivosti. Ob tem jim je uspelo elegantno rešiti rak rano grozljivk: »Žage« imajo celo takšen konec, ki ni slepo črevo predhodnega elaboriranega nasilja, temveč gledalcu ponudijo nekakšen zgodbovni, če ne celo čustveni zaključek masakra.
»Žago IV« bodo seveda šli gledati samo tisti, ki so gledali prejšnje dele,
epizodični naravi filmov navkljub. Produkcija teh filmov je izrazito bliskovita:
po en film na leto s premiero vedno na »Noč čarovnic«, s čimer so se uspešno
zasidrali ne le kot navadni filmi, temveč kot dogodek sam po sebi: Kaj bomo
počeli za »Noč čarovnic«? Hja, gremo gledat novo »Žago«. Glede na to, da gre že
za četrto inkarnacijo, se po vsebinski plati »Žaga« drži izjemno dobro, čeprav
že gre čutiti rahlo utrujenost glavnega motiva (ja, smo dojeli, da je treba
življenje ceniti), zato bo za napovedani Žagi V in VI poleg obveznih izjemno
domiselnih mučilnih naprav potrebno povedati nekaj novega. Glede na to, da je
bil prvi del le triler, ki se je dogajal v eni sobi z dvema igralcema, je ob
ogledu četrtega dela napredek impresiven, zato ni razloga, da avtorjem ne bi
uspelo podoben preskok narediti v naslednjih delih 
Matej Frece
