Morgan Spurlock
SUPER SIZE ME
Super veliki jaz
(2004)
Režiser filma »Super Size Me«, Morgan Spurlock, se je na podlagi tožbe McDonaldsa odločil preveriti njihovo trditev, da bodo odškodnino plačali, če jim kdo uspe dokazati, daje njihova hrana zdravju škodljiva. Svoj eksperiment je zastavil takole: 30 dni bo vsak dan - za zajtrk, kosilo in večerjo jedel le hrano iz McDonaldsa. Iz njihovega menija bo moral poskusiti vsak možen izdelek, njegovo zdravje pa bodo nadzorovali trije različni zdravniki specialisti, strokovnjakinja za prehrano ter osebni trener. Njegovo začetno zdravje je odlično, celo nadpovprečno za njegovo starost. Kot mu povejo zdravniki, pričakujejo porast telesne teže in povečanje holesterola, ampak nič hujšega. In potem se Morgan na svoji »fast food dieti« odpravi iskati temno resnico o največji prehranjevalni verigi v Ameriki. Kot odkrije, se kar 60 % Američanov s telesno vadbo ne ukvarja, zato lahko na dan opravi le 5000 korakov.
Morgan je prvi dan poskusa nad hrano navdušen, toda že drugi dan komaj poje naročeni Super Size Meal. Po 10 minutah ga boli želodec in začne se znojiti. Po 15 minutah zgleda kot najhujši zasvojenec in že po 20 minutah mora svoje »kosilo« izbruhati skozi avtomobilsko okno. Kot izve, se je število preobistnih otrok v Ameriki v zadnjih 25ih letih podvojilo. V peti letih se je račun za diabetična zdravila podvojil in povzpel na kar 42 milijard dolarjev. Če bo šlo tako naprej, bo kmalu vsak tretji ameriški otrok zbolel za katero od oblik diabetesa. Ko Morgan na 5. dan obišče svojo strokovnjakinjo za prehrano, ugotovi, da je pridobil 5 % telesne teže. Ta mu priporoča manjše porcije in jogurt namesto sladoleda, ki pa ima včasih celo več kalorij. Že 6. dan Morgan začuti bolečine v prsih, na 9. dan pa postane brez kakršnega koli razloga depresiven. Po opravljenem pogovoru z več otroki, pride do zaključka, da vsak ameriški otrok takoj prepozna McDonaldsov »trademark«. Dejstvo ne čudi, če vidimo da McDonalds letno nameni 1,4 milijarde dolarjev za svojo promocijsko kampanjo, medtem ko je za promocijo sadja in zelenjave letno namenjenih le 2 milijona dolarjev. 10. dan Morgan zopet obišče zdravnike. Ti presenečeno ugotovijo, da se je v dobrem tednu zredil za skoraj 9 kilogramov, zaužije pa kar 2x več kalorij kot bi smel. Da bi iz prve roke odkril, kako se prehranjujejo otroci, se odpravi v šolo. Tam zgrožen odkrije, da otroci danes za malico jedo le pomfri in slatkiše, saj drugega niti nimajo na izbiro. Pa vendar obstaja izjema. Na neki javni šoli z agresivnimi in problematičnimi otoki, so vso »junk - hrano« zamenjali s svežim sadjem in zelenjavo. Rezultati so bili presenetljivi, saj se je vedenje otrok močno izboljšalo. Dan sedemnajsti. Morgan se počuti grozno. Pravi, da ga boli glava in, da ga zdaj njegovo telo uradno sovraži. Zopet se odpravi k zdravniku. Ta mu šokiran pove, da so njegova jetra resno ogrožena, zato mu priporoča prekinitev poskusa, a ga Morgan zavrne.
21. dan poskusa. Morgan resneje zboli. Zdravnik mu pove, da so njegovi zdravstveni rezultati porazni, zato ga prosi naj prekine ta nevarni eksperiment. »Če bi bili alkoholik, bi vas poslal na zdravljenje«. Predzadnji dan poskusa Morgan še komaj pride po stopnicah, zato komaj čaka svojo zadnjo McDonaldsovo večerjo...
V »Gverili«,
letošnji novi
sekciji LIFFa, ki je prikazovala
brezkompromisne dokumentarce,
smo si lahko
ogledali
res odličen film. Režiser dokumentarca »Super Size
Me«
Morgan
Spurlock
se je,
tako
kot že Michael Moore pred njim, lotil boja med Davidom in
Goljatom. In če
se
je Moore
lotil
predsednika Busha in Ameriške države, potem je Spurlock napadel
McDonaldsa in fast-food industrijo.
Kot lahko ugotovimo iz filma, so se naše prehranjevalne
navade močo spremenile
. In to na slabš.
Zaradi pomanjkanja časa se bašemo s hitro hrano, časa za telovadbo nimamo,
odvečne kilograme pa bi radi odpravili na čim lažji način.
Vendar
se odpovedati nezdravi hrani ob vsej
tej promociji ni lahko. Še posebej otrokom, katerim
McDonalds poleg hrane ponuja tudi igrišča, rojstno dnevne zabave
in seveda »Happy
Meal«
obroke z
obveznimi igračkami. Tudi stanje v ameriških šolah je grozljivo. Kot smo videli
se otroci prehranjujejo v glavnem s
pomfrijem in sladkarijami, saj kaj bolj zdravega niti nimajo
na
izbiro.
Še tisto »domnevno
zdravo hrano« jim kuharji le stresejo iz pločevinke in
pogrejejo. Toliko o zdravem šolskem
prehranjevanju. Toda v Ameriki nimajo niti obvezne telovadbe. Ta obstaja
le na eni šoli in to 1x tedensko po 45 minut. In kot lahko ugotovimo,
v
McDonaldsu najrajši
rekrutirajo mlade obiskovalce, ki jih potem kot odvisnike sortirajo
v»Heavy Users«
in »Super Heavy
Users« kategorijo. Z rastjo generacije fast fooda pa so se
očitno povečale tudi
merice hrane. Za potrebe trga so namreč
morali razviti vse večje merice,
ki se danes imenujejo
»Small«, »Regular«, »Medium« in seveda »Super Size«. Kot pravijo
pri
McDonaldsu, danes že itak
vsi
vedo, da njihova hrana ni ravno najbolj zdrava,
zato v njihovih
franšizah ne
pričakujte table s kalorično vrednostjo obrokov. Utegnila bi vas namreč šokirati.
In
potem, ko ste enkrat že odvisni od vseh teh
ogljikovih hidratov in namerno dodanih
konzervansov, ki povzročajo
odvisnost, vam pri McDonaldsu sporočijo, da je vaša osebna
odločitev kaj in kje boste
jedli. Ja, res lahka odločitev, ko si enkrat odvisen od hitre hrane,
ki
povzroča povečanje
holesterola, zvišan pritisk, utrujenost,
glavobole in celo znake depresije
ob vsakem izpuščenem
obroku. Režiserja dokumentarca je ta »zanimivi« eksperiment
v
mesecu dni skorajda pokoncal,
zato upajmo, da njegov trud ni bil zaman. »Super Size Me« je
namreč dokumentarec,
katerega bi moral videti sleherni starš, otrokom pa bi ga morali predvajati kot
izobraževalno gradivo. In ko boste naslednjič šli mimo McDonaldsa,
le
pomislite kaj jeste.
Kajti svet se ne bo spremenil, doklers se ne bomo spremenili mi ......
Lidija Gornik - Lidač
