Richard LaGravenese
P.S. I Love You
(2007)
V rubriki, v kateri obduciramo filme, smo danes položili na operacijsko mizo ameriško romantično dramo »P.S. I Love You« režiserja Richarda LaGravenesea, v katerem med drugimi zaigrajo Hillary Swank, Gerard Butler, Cathy Bates in Lisa Kudrow.
Holly in Gerry sta par že 10 let. Navkljub dolgi kilometrini je njun odnos še vedno živ in dinamičen, predvsem zaradi njenega nevrotizma, obsedenosti glede življenjskih načrtov in talenta, da njemu neprenehoma dela slabo vest, pa tudi zato, ker jo ima on navkljub vsemu strahovito rad. Ta 'idila' se nepričakovano konča, ko on faše možganski tumor in umre. Poleg žalosti Holly nenadoma popade tudi strahovita slaba vest, ko se zave, kako grdo se je obnašala do moža, ki jo je oboževal bolj kot vse na svetu. Toda v obdobju najhujšega žalovanja se zgodi nekaj nenavadnega: na njun nekoč skupni naslov začnejo prihajati Gerryjeva pisma. Izkaže se, da jih je napisal pred smrtjo in so del načrta, kateremu mora Holly sedaj, ko je ostala sama, slediti, da bosta posthumno dokončno razčistila in s tem zaključila svoj odnos ...
Po smrti kogarkoli, ki nam je bil blizu, seveda vedno neizogibno sledi obdobje žalovanja, v katerem smo zaprti za zunanje dražljaje in vplive. Takrat se zapremo v svoj čustveni tank, iz katerega nas ni možno izbezati, a to obdobje čustvene otopelosti ne traja večno. Oziroma, naj ne bi. Včasih pa se zgodi, da se kdo iz te prostovoljne osamelosti noče preseliti več nazaj v svet okoli sebe in nadaljevati z življenjem. Predvsem v naših logih je mučeništvo osame, na katerega se preživeli partner obsodi do konca življenja, videti kot nekaj dobrega, kot nekakšna vrednota, kot kronski dokaz neumrljive idealne ljubezni, ki se ti lahko zgodi samo enkrat v življenju in nikoli več.
No, v resnici je stvar ravno obratna: ravno tisti preživeli partner, ki je z ljubim pokojnikom imel slab odnos, poln razpok ali kreganj ali živčnosti ali obtoževanja ali posesivnosti ali ljubosumja ali degradacije ali dominacije ali podrejenosti ali vsega naštetega hkrati, bo po nepričakovani smrti partnerja, ostajal z njim v nekakšni sado-mazohistični čustveni vezi do konca svojega življenja iz preprostega razloga: ker so stvari med njima ostale nerazščičene. Idealizacija mrtvega partnerja je posledica slabe vesti in zdaj, ko ga ni več, zaključek oz. zdravljenje odnosa ni več možno, zato se preživeli psihološko veže na pokojnika, vztraja v 'razmerju' z njim in si ni več v stanju najti novega partnerja.
S tem pridemo v konflikt z vse-slovenskimi vrednotami: partner, ki je s pokojnikom imel zdrav odnos, si bo po zaključku žalovalnega obdobja slej ko prej našel koga novega – kar je tudi prav. Človek ni narejen zato, da bi bil sam. Se pravi: ravno v tem, da si najde novega partnerja, leži dokaz, da je imel s prejšnjim zdrav in lep odnos. Tako čislana osamelost do konca življenja je ravno dokaz, da je bilo s prejšnjim razmerjem nekaj hudo narobe.
Film P. S. Ljubim te, se ukvarja ravno s dilemo.
Dragi pokojni Gerry se je vsega tega zavedal. V njunem odnosu je bil on tisti,
ki je brezpogojno ljubil in bil hkrati pametnejši od nje – zato je poskrbel, da
bo po smrti dobivala njegova pisma, s katerimi jo vodi stran od njegove smrti in
proti začetku njune veze. Pisma se končajo tam, kjer sta začela, kjer sta se
spoznala, in s tem je krog njunega razmerja dokončno zaključen, zato so
Hollyjine rane zaceljene in je pripravljena na novo življenje. Film to na videz
težko vsebino podaja na izjemno tenkočuten način in uspešno zavija okoli vseh
pasti cenene melodrame.
Matej Frece
