Joel in Ethan Coen
No Country for Old Men
(2007)
Današnja obdukcija se bo poigrala z zmagovalcem letošnjih Oskarjev, filmsko mojstrovino bratov Coen z naslovom »No Country For Old Men«, ki sta ga posnela po istoimenskem romanu Cormaca McCarthyja.
Llewelyn Moss je lokalni »nihče«, ki svoje dneve zapravlja s sprehajanjem po puščavi blizu mehiške meje, streljanjem živali in preživljanjem noči z ženo v prikolici. Nekega dne v puščavi naleti na kup trupel. Ko na licu mesta najde mamila in torbo polno gotovine, ugotovi, da je šlo za ponesrečeno preprodajo. Denar seveda pobaše, toda ne ve, da se v torbi nahaja oddajnik s pomočjo katerega mu kmalu na sled pride sadistični ubijalec Anton. Slednji ni samo izjemno krut in inteligenten, temveč tudi duševno neuravnovešen, saj se kmalu obrne tudi proti svojim delodajalcem, ki nanj pošljejo nekaj novih ubijalcev. Medtem s popolnoma druge strani skuša na osnovi sledi ostareli šerif Ed priti stvarem do dna ...
Brata Cohen ki že skoraj 25 let snemata filme kot en človek - kolegi filmarji jima pravijo kar "dvoglavi režiser" - po vseh teh letih ne kažeta znakov utrujanja - čeprav za noben njun film ne velja vnaprej, da bo standardno dober. Njuna kariera je polna zadetkov in zgrešenih strelov, zato nikoli ne vemo, ali jima bo z naslednjim filmom spet uspelo ali spet ne-uspelo in ali je z njima dokončno konec ali pa še imata kaj za povedati. Pravi vrtiljak.
S filmom »Ni prostora za starce« sta dokazala, da sta še vedno v najboljši formi. Čeprav gre za tipično Coenovsko pametno dramo, ki gledalca ne podcenjuje, se ne moremo znebiti občutka, da gre za odmev »Farga«, njunega do sedaj najbolj tipičnega filma. A nič hudega, kajti s svojim zadnjim filmom »Farga« nista le oponašala, temveč ga v vseh pogledih nadgradila, tudi glede ogromne količine nasilja.
Film, čeprav narativno popolnoma linearen, nima osrednjega glavnega junaka, temveč fokus prenaša od zgube Llewellyna do morilca Antona do šerifa Eda in nazaj. Karakterizacija likov je, kot smo v njunih filmih že vajeni, poglobljena in dodelana tako, da lahko drugi avtorji od ljubosumja samo prhajo od jeze. Prvovrstni igralci so smetana na vrhu torte. Če ima film kakšno poanto, jo seveda moramo izbrskati sami, saj se proti koncu filma zgodba ne razplete in zaključi v nekem klasičnem pripovednem smislu, temveč se dobesedno razprši in zbledi v en veliki nič. Ne, v tem filmu ni nič klišejskega in standardnega – razen morda ideje, da preživijo le tisti, ki težje dojemajo, pa še to zaradi svoje svetovnonazorske nepokvarjenosti in naivnosti. In obratno, kdor predano sledi svojemu poslanstvu, pa četudi je njegova funkcija biti primarno Zlo in se prepusti usodi, da ga meče sem in tja kot kovanec, bo živel, ostali ne bodo. Brata Coen sta v tem primeru precej biblijska: blagor ubogim na duhu, kajti njih bo nebeško kraljestvo. Iz tega razloga v filmu preživijo le tiste osebe, ki preživijo – grenkemu priokusu v ustih gledalca navkljub.
Prijetno absurdna, mestoma že surrealna in včasih
popolnoma nerazumljiva drama – torej tipičen film a'la Coen. Komur njuno ime
dogaja, razočaran ne bo.
Matej Frece
