Jon Turtletaub
National Treasure: Book of Secrets
(ZAKLAD POZABLJENIH: KNJIGA SKRIVNOSTI)
(2007)
V današnji obdukciji obravnavamo še eno »mainstream« razočaranje. Počasi se že sprašujemo zakaj se še sploh trudimo. Tokrat bo v našem seciranju krvavel trenutno najbolj gledani film v Sloveniji »National Treasure: Book of Secrets« (ZAKLAD POZABLJENIH: KNJIGA SKRIVNOSTI), v katerem zaigrajo tako odmevna imena kot so Nicolas Cage, Jon Voight, Helen Mirren, Ed Harris in Harvey Keitel. Tako kot prvi del filma leta 2004, je tudi drugega režiral Jon Turtletaub.
Ben Gates se znajde v godlji, saj novi zgodovinski dokazi prikažejo enega od njegovih častitljivih prednikov kot soudeleženca v zaroti proti predsedniku ZDA Abrahamu Lincolnu. Na vse »kriplje« se trudi dokazati prednikovo nedolžnost, pri tem pa kmalu ugotovi, da je srž zarote nekje popolnoma drugje: atentatorji so bili na sledu skrivnostnemu in nikoli najdenemu mestu iz zlata, Ciboli.
Jerry Bruckherimer, notorični hollywoodski producent, ki filmsko sceno bolj ali manj v svojih rokah drži že dobrih 20 let, ima seveda zelo dober nos za to, kaj publika želi. Norijo okoli »Da Vinčijeve šifre« je dodobra izkoristil tako, da je s filmom, ki ima popolnoma enako zasnovo, postregel tri leta pred 'uradno' predelavo te knjige. To je bil seveda film »Zaklad pozabljenih« od katerega je minilo dovolj časa, da lahko za rep ujame še hitro pojenjajoče zanimanje za Šifro in zato postreže z »Zakladom pozabljenih 2«.
Amerika, čeprav nesporno sila št. 1, ki prikrito ali neprikrito diktira celemu svetu, trpi za travmo kratke zgodovine, ki je skorajda nima. 500 let zgodovine je nasproti dolgi in žlahtni in nadvse zanimivi evropski zgodovini skorajda nič, da Orienta niti ne omenjamo. V obupnem iskanju zgodovine, ki bi egu Amerike dala neko modrost in jo utemeljila kot razgledano državo, delajo iz reliktov svoje neznatno kratke zgodovine malodane mitske in nadnaravne objekte. Tako se v filmih kot so »Zaklad pozabljenih« kar cedi od same ameriškosti, od same vzgojiteljske dobrohotnosti in očetovskega pokroviteljstva. Predsednik Amerike, ki je v filmu seveda prikazan kot en tak trd toda v srcu dober oče, ne le svojega naroda temveč celega sveta, je v primerjavi z realnim stanjem tako v oči bijajoč »agit prop«, da se sprašujemo kdo čemu takemu sploh še verjame? Obupana želja po priznanju, da ima tudi Amerika tradicijo in da je v svoji multikulturnosti pravzaprav strnjena v en narod, tako ne more rezultirati drugače kot v glasnem »rom-pom-pomu« polnem zgodovinskih neumnosti (zlato mesto Cibola, za katerim se pehajo naši junaki, naj bi se v resnici nahajalo na popolnoma drugem kontinentu).
A
kaj bi to! Če skušamo pogledati onkraj ideološkega pranja možganov in se
osredotočimo le na čisto zabavo, bomo kmalu pričeli zehati. Akcijske scene so,
čeprav dolge in glasne, neverjetno dolgočasne in nam za like pravzaprav sploh ni
mar, če bi katerega od njih pobralo. Nicolas Cage je super igralec, kajti samo
super igralec lahko s smrtno resnim obrazom izpeljuje takšne absurdne tokove
misli in rešitve ugank, kot jih njegov lik v filmu. Kljub temu so od Cagea
neprimerno bolj barviti stranski liki: starca Jon Voight in Helen Mirren
prikažeta veliko več življenja, isker in kemije, da o negativcu (vedno magnetno
dober Ed Harris) sploh ne govorimo. Film je navadna plastika ob katerem se
zavemo v čem je veličina Spielbergove režije »Indiana Jonesa«, zato srčno upamo,
da nas novi stari »Indy« čez nekaj mesecev ne bo razočaral kot tale film.
Matej Frece
