|
| |
Nazaj,
Arhiv prispevkov
Steven Spielberg
Munich
(München)
(2005)
Hollywoodska mašina za delanje
denarja Steven Spielberg znova napada. Tokrat s političnim zgodovinskim
trilerjem München. Pa ne gre za avtorski film. Niti približno. Gre za ogromen,
premišljeno načrtovan skupinski projekt s skrbno vodenim marketinškim zaledjem.
München je takorekoč veliko podjetje v katerem usposobljeni strokovnjaki na
svojih področjih prispevajo vsak svoj del k celoti. Že res, da je tako pri
vsakem filmu, a podjetje München je tako veliko da ga sploh ni več mogoče
nadzirati. Spielbergu je sicer znova potrebno priznati režijsko vrhunskost, a mu
je pri sklepanju najrazličnejših kompromisov film ušel iz rok. München je zato
prej spektakel kot pa resen političen film posnet po resničnih zgodovinskih
dogodkih.
Osnovno načelo marketinga se
glasi: ni važno kakšno vrednost ima izdelek za konzumenta, temveč kakšno
vrednost konzumenti podzavestno pripisujejo izdelku. In prav tega se München
zavestno oklepa. Aktualno problematika izraelsko-palestinskih odnosov je
izkoriščena v namen showbiznisa. O kakšni resnosti ali odgovornosti do
obravnavane problematike ni ne duha ne sluha.
Nekje sem prebral, da je film
nepristranski. Hej, seveda je nepristranski, če sploh nima mnenja! Zgodbo o
junaku, ki za visoko vsoto denarja izpolnjuje kruto misijo ter se ob tem srečuje
z raznimi moralnimi konflikti bi lahko umestili kamorkoli. Avstralcu Ericu Bani
v vlogi osrednjega filmskega lika Avnerja, so tako pripisali izraelsko poreklo
in ga skoraj naključno izbrali za eksekutorja naloge izjemne zahtevnosti in
odgovornosti. Čeprav mlad in neizkušen, Avner postane vodja štiričlanske skupine
raznovrstnih rekrutov, ki mora odkrivati in umoriti obtožence za teroristični
napad na olimpijskih igrah v Münchnu. Takrat je skupina osmih arabskih
teroristov vdrla v olimpijsko vas in ubila 11 izraelskih športnikov. Avner je na
začetku resda zelo površen in neuk svojih veščin, a se skozi skozi zgodbo prav
po izuri ter svojo nalogo pripelje k koncu. Skoraj po bondovsko. Tako ima tudi
Avner svoje dekle. Zvesto in neoporočno lepotico, ki ga ne glede na to kar počne
še vedno neizmerno ljubi.
Če je že Avner izbran skoraj
naključno, pa na tak način za to vlogo zagotovo niso izbrali Erica Bane. Ne
ravno lep, a vsekakor šarmanten v vlogi pogumnega in hladnokrvnega, a obenem
moralnega in sentimentalnega. Prototip vzhajajoče hollywoodske zvezde torej.
Akademije pa vse to ni odvrnilo od
tega, da filma ne bi nominirala za nekaj oskarjev; med drugim tudi za najboljši
film, najboljšo režijo in najboljši scenarij po knjižni predlogi. Razum mi
povsem odpove pri nominaciji za scenarij po predlogi. Scenarista Tony Kushner in
Eric Roth sta po knjigi Georga Jonasa Vengance zgodbo tako umetno zapletala in
klišejsko pripeljala do konca, da si nominacije resnično nista zaslužila. Sploh
je razočaral Eric Roth, ki je že spisal nekaj zanimivih scenarijev po predlogah,
med drugim tudi za filma Forrest Gump in Insider.
Spielbergova kretivna moč občutno
peša. Hollywood bo moral kmalu ustvariti novo režisersko zvezdo. Kot kaže je
zaenkrat najbližje temu Sam Mendes, ki pa še vedno ohranja minimalno dozo
izvirnosti in angažiranosti, ki jo kot gledalci od filma moramo zahtevati, zato
vam, če sem vam je že zahotelo aktualne hollywoodske produkcije, priporočam
Mendesovega Marinca.
Od Ženeve do Frankfurta, Rima,
Pariza, do Cipra, Londona in Bejruta je tajni misiji sledil Rene Puhar.
| |