Cristi Puiu
Moartea domnului Lazarescu
(Smrt gospoda Lazarescuja)
(2005)
Vsa sreča strastnega obiskovalca filmskega festivala je pravzaprav zajeta v trenutek, ko prvič dobi v roke programski list in preleti naslove filmov. Letošnji romunski predstavnik na LIFFE, pomenljivo naslovljen z Smrt gospoda Lazarescuja spada med tiste, ki že s samim svojim naslovom pritegnejo takojšnjo pozornost.
Režiser Cristi Puiu nam s takšnim naslavljanjem že v samem začetku razblini vsakršno željo po predvidevanju razpleta zgodbe ter na ta način v zameno pridobi našo popolno predanost filmskemu trenutku. Gre za neke vrste trik, s katerim avtor preusmeri našo pozornost na vzpodbude in razloge za že vnaprej znan zaključek ter nas oropa vsakršne, tudi minimalne napetosti, ki bi jo zgodba lahko nudila.
Dante Remus Lazarescu je 63-letni prebivalec Bukarešte. V njegovo majhno stanovanje, ki ga deli s tremi mačkami, vstopimo nekega običajnega, povsem nedolžnega večera. Lazarescu opravlja tipična večerna opravila in se bori s slabostjo ter močnimi bolečinami v glavi in trebuhu. Njegovo stanje se iz sekunde v sekundo poslabšuje, končno ga prepeljejo v ambulanto, kjer se njegove muke šele pričnejo. Od tega trenutka se film spremeni v neke vrste road-movie po ambulanti. Že hudo izčrpan, a še vedno simpatični Lazarescu obstane ujet v romunski zdravstveni sistem, katerega glavna »odlika« je ošaben cinizem njihovega kadra. Postane subjekt ob katerega se po mili vojni dregnejo frustracije romunskih elitnih krogov, kot odsev stanja duha romunske družbene zablode. Protagonist psihično in fizično umira dobesedno tik pred nami, še na dosegu naših rok, a ostajamo povsem nemočni.
Zgodba zaobjeta v klavstrofobičen minimalizem predstavlja »milo rečeno« enega vrhuncev letošnje svetovne nizkoproračunske produkcije.
Cristi Puiu je za to epopejo prejel številne nagrade, med katerimi je potrebno posebej omeniti njegovo gostovanje v Cannesu, kjer je letos prejel nagrado za poseben pogled. Takrat je postregel z zanimivo, tudi precej samokritično izjavo: »V trenutku, ko obrneš kamero na eno stran, obrneš hrbet drugi strani«
Kljub temu, da je to šele njegov drugi celovečerec, pa je 38-letni Puiu pozornejšim spremljevalcem evropskih festivalov že poznan; tako si je recimo lani v Berlinu prisvojil zlatega medveda za najboljši kratki film (žiriji je predsedoval znan ameriški »neodvisnež« Alexander Payne) in si prislužil za romunske filmske razmere ogromnih 30.000 evrov nagrade.
Finančne vzpodbude bogatejših evropskih filmskih festivalov neredko dosežejo prav nasproten namen od želenega, saj se avtorji na krilih svoje popularnosti začnejo odločati za bolj »mainstrimovske« prikaze. Tega za Puiua, na srečo, ne moremo reči, saj je v slogu karizmatičnih avtorjev že napovedal, da Smrt gospoda Lazarescuja predstavlja le prvega v sklopu šestih filmov, ki bodo temeljili na realistični nizkoproračunski osnovi, s skupnim nazivom Zgodbe iz okolice Bukarešte. V tem filmu se je ironično loteval ljubezni do bližnjega, v preostalih bo razmišljal o prijateljski ljubezni, otroški ljubezni, ljubezni do uspeha, telesni ljubezni in zakonski ljubezni. Tudi preostalih 5 se bo na izrazito kritiški način lotevalo obravnave pokvarjenosti človeške morale.
Od 108. projekcij predvajanih na
letošnjem LIFFE si jih je distribucijo po Sloveniji zagotovilo 27 filmov. Zakaj
med njimi ni Smrti gospoda Lazarescuja po vsem naštetem najbrž ni več
potrebno razlagati. Ob tem predlagam, da se namesto stokanja nad našo filmsko
usodo raje prepustimo pričakovanju Puiujevih naslednjih vizualnih stvaritev.
Rene Puhar
