Roberta Redford
Lions for Lambs
(Jagenčki in levi)
(2007)
V poplavi protivojnih filmov je v naših in kinematografih po svetu v tem času mogoče videti tudi novi film Roberta Redforda z naslovom »Lions for Lambs«, ki se ob provokativni temi ponaša tudi z zvezdniško zasedbo igralcev.
Prodorna politična novinarka in komentatorka Janine se odzove nepričakovanemu povabilu senatorja Irvinga za enourni intervju. Misleč, da bo deležna nove medijske bombe, se srečanje prelevi verbalni dvoboj kdo ima etično prav: vlada, ki hoče vojno ali slehernik, ki je proti njej. Medtem se vojna odvija v Pakistanu, kjer dva preveč patriotsko angažirana vojaka padeta v zasedo in čakata, da ju nadrejeni rešijo. Po tretji strani pa je ameriška mladina preveč apatična, da bi se angažirala za prihodnjo dobrobit države. Eden izmed učiteljev se trudi na vse pretege, da bi nadarjemu mlademu učencu v glavo vbil moralno odgovorno obnašanje do države in svojega naroda.
Pred davnimi stoletji je Charlie Chaplin in še nekaj somišljenikov, ki so bili utrujeni dušečega pritiska producentov, ustanovil studio United Artists, ki je v prihodnjih desetletjih nekajkrat crknilo in znova oživelo. Ko se je pred dobrim desetletjem zdelo, da je studio dokončno propadel, ga je letos na lastno pest znova oživel prav tako osvobojeni (oz. odpuščeni) Tom Cruise, saj ga zaradi nekaj predragih finančnih filmskih flopov in prevelike medijske izpostavljenosti ni hotel noben studio več zaposliti.
Cruise je dovolj prebrisan, da ve, kdaj mora ponikniti in postati sila skromen. Prvi film novega United Artists studia je tako mikrolokacijski film posnet takorekoč za drobiž (samo 35 milijonov dolarjev), sam Cruise, ki v filmu sicer zelo neprepričljivo odigra kenedyjevskega ambicioznega a pokvarjenega republikanskega senatorja, pa izgovarja enovrstičnice, za katere se zdi, kot da jih govori sam sebi in svoji karieri: »Majhno je ključno.« ali pa »Zmagati moram za vsako ceno!« ali pa »Ne bi me radi videli, kako prosjačim za denar.«
Če pustimo rumeno plat ozadja ob strani in se osredotočimo zgolj na film, imamo pred seboj zanimivo politično dramo, ki je, čeprav se osredotoča le na ZDA, zanimiva tudi za nas. Konec koncev so ZDA preveč močne in kar se dogaja pri njih, se odraža po celem svetu, hoteli ali ne. Film na pretanjen način prikaže vso izrojenost trenutne ameriške politike, ki je prebivalstvo uspela prežeti z napačnimi vprašanji kot so »Mar ne želite, da zmagamo v vojni proti terorju?«. Takšna vprašanja so subverzivna, saj vas negativen odgovor prikaže kot protidržavni element, pozitiven pa kot vojnega hujskača. Idealno za vladajočo kliko in zaradi tega razloga senator Cruise novinarki ne dopusti obvoz mimo tega vprašanja in trmasto vztraja na da-ne odgovoru.
Tovrstne manipulacije so že zdavnaj pognale korenine v javnem mnenju in sicer tako neopazno in tako globoko, da se tega ne zavedajo niti top politični novinarji kot je Janine. Ko se zavemo stanja stvari, je že prepozno, kajti takrat ugotovimo, da smo že prodani, da smo že del problema, ga celo pomagamo soustvarjati oz. v najslabšem primeru smo že mrtvi vojaki na bojišču. Mladina, na kateri sloni breme boljše prihodnosti, se sicer z gnusom odvrača od tovrstne politike, a s tem ji le odpira vrata, da se še bolje zažre v živelj. Alternativa, v katero se obračajo, je zato še bolj grozljiva.
Film »Jagenčki in levi« je na prvi pogled precej enoplastna in malodane dolgočasna melodrama, toda njena moč leži v tem, da se vam ob ogledu neopazno naseli v možgane in vas na daljši rok prisili k razmišljanju
Matej Frece
