Juan Diego Solanas
L'Homme sans tête
(Mož brez glave)
(2003)
Kratkometražni filmi gredo ponavadi mimo nas. Kar je seveda absolutno neupravičeno in o čemer nas poučujejo tudi veliki režiserji. Francoski režiser Jean Luc Godard je npr. nekoč dejal, da imajo le redki režiserji dovolj pripovedne moči za celovečerec oziroma da večina, pač zaradi konvencije to, kar so sposobni povedati, razvlečejo na uro in pol.
Pravzaprav – v pogledu pripovedne moči ali estetskega učinka – ne vidim razlike med celovečernim in kratkometražnim filmom. Filmski industriji je danes seveda dokaj enostavno kratkometražne filme prevesti v celovečerne (in obratno), saj lahko iz velikega repertoarja preprosto dodajo vsem že znane sekvence, kar ne povečuje nujno umetniške vrednosti proizvoda, ampak jo prej slabša. Zakaj moramo verjeti, da nismo gledali pravega filma, če bi v kinu namesto običajne dolžine pogledali kak film krajše vsebine? Tipičen primer, ki daje misliti, so Trojčice iz Bellevilla, ki zgubijo zaradi konvencije dolžine vsaj del svojega šarma. Če bi filmu odvzeli zadnjih dvajset minut, bi ostal zanimiv do konca.
Mož brez glave argentinskega režiserja Juana Diega Solana daje povsem drugačen občutek. V osemnajstih minutah film, ki ga je režiser pripravljal kar štiri leta, doseže popoln estetski in pripovedni učinek ter celoto, v kateri ni ničesar preveč ali premalo (tudi sam režiser pravi, da filma ne bi niti na enem samem mestu spreminjal). Gre v osnovi za precej enostavno in že neštetokrat videno ljubezensko zgodbo (kot v vsakem hollywoodskem filmu), a upodobljeno na redko viden način. Dopadljivi surealizem brez norosti Bunuela ali cinizma Jeunetovih Delikates. Še najbliže bi bila sanjska Amelie. Že uvodna sekvenca z rumeno-rjavimi oblaki, cepelinom in romantično glasbo Vincenta Artauda med napisi daje slutiti, kakšna vizualna bravura nas bo zadela. Potem pa zagledamo pompozen pogled na pristaniško mesto, vso odeto v dim ter počasi srečamo glavnega junaka.
Mož brez glave se pripravlja na zmenek z dekletom. Četudi ne vidimo njegove glave, je njegovo vzhičenje očitno. Da bi dekle čim bolj očaral, odide pred zmenkom v trgovino s človeškimi glavami, kjer si želi poiskati sebi primerno. Toda pri vsaki najde napako, nazadnje pri glavi črnca, ko se spomni, da je belec. Ko ugotovi, da mu nobena ne ustreza, odide na zmenek takšen kot je, brez glave. In pri tem ne napravi napake, kajti dekleta to ne moti, saj ji je všeč takšen kot je v resnici.
Zakaj mož brez glave? To postane jasno v trenutku, ko se mož odpravi po glavo in iz lokala prideta dve ženski, obe z enako glavo. Gledamo jih lahko kakor fasade, kakor vnaprej določene družbene vloge. Moža brez glave pa kot človeka brez vloge, takšnega kot v resnici je. Seveda v trenutku, ko se sreča z dekletom. Kot v znanem klišeju: bodi to, kar si.
Mož brez glave je čudovit film. Tako s stališča računalniško obdelane fotografije, čarobne postapokaliptične atmosfere industrijskega mesta, nežne fantazijske pripovedi, prepričljivih likov in njihove obrazne mimike, kot tudi s stališče nekaterih drugih elementov. Lahko ga gledamo kot preprosto ljubezensko zgodbo zaljubljenega moža, ki bo naredil vse, da bo očaral žensko na zmenku, morda kot kritiko družbenih konvencij igranja vlog, vsekakor pa kot prelep vizualni simbolizem.
Zelo izstopa pompozna atmosfera
industrijskega predela mesta, ki daje občutek nekega drugega časa in prostora.
Prav to dejstvo ustvari zanimiv kontrast. Kljub vsaj na videz hladnemu dekorju,
ki ga predstavlja nekakšna sivina kapitalizma, deluje film kot pravljica, celo
kot banalna. A prav ta se izgubi s prisrčnostjo glavnega lika, še posebej, ko
preizkuša glave. Obrazna mimika treh igralcev je prepričljiva in odlično pokaže
tako njegov strah pred zavrnitvijo kot tudi veselje, ko se mu zdi, da je katera
glava tisto ta pravo. Film, za katerega je prejel Solanas leta 2003 v Cannesu
nagrado žirije za najboljši kratki film ter bil nominiran za Zlato palmo, v
Franciji pa Cezarja za najboljši francoski kratki film. Trenutno pa je na pohodu
s svojim prvim celovečernim filmom Nordeste. Vsekakor si želimo, da bi nekaj
tega, kar smo videli v Možu brez glave, ostalo tudi pri njegovem nadaljnjem
delu. 
Boštjan Lah
