Sylvain Chomet
Les Triplettes de Belleville
(Trojčice iz Bellevilla)
(2003)
Trojčice iz Bellevilla, »tatijevsko zvočni«, komercialno-eksperimentalni kolaž digitalne in ročne animacije, fenomenalni prvenec morda trenutno enega najbolj vročih vizionarjev sodobnega celovečernega animiranega filma, 40-letnega francoskega animatorja Sylvaina Chometa, vas bo prav gotovo popeljal tja, kjer še niste nikoli bili. Šokantna animacija (ne toliko v tehničnem smislu, kolikor v svojevrstni estetiki), domiselni psihoanalitično-nadrealistični elementi in še boljše karikature, norčevanje iz klišejev (posebej teh o Američanih in Francozih), odlična glasba in mnogo bizarnosti, so elementi, ki vam bodo ponudili nadpovprečno filmsko doživetje.
Film pripoveduje zgodbo majhne, okroglolične in dobrodušne babice (madame Souza), ki kupi nekega dne svojemu vnuku Championu kolo ter ga pripravi do tega, da postaja vedno boljši tekmovalni kolesar, dokler ne nastopi na slavni dirki Tour de France. Toda mladega prvaka, ki izgleda le še kot puzzle iz petih zobotrebcev, med dirko ugrabita dva mafijca ter ga odpeljeta v mesto Belleville (New York), kjer francoska mafija zlorablja ugrabljene kolesarje za stave. Babici ne preostane drugega, kot da se s svojim predebelim psom Brunom odpravi čez lužo in ga reši.
Sylvain Chomet, ki je pričel kariero kot risar stripov, je leta 1996 ustvaril svoj prvi kratkometražni anamirani film »Stara dama in golobi«, za katerega je prejel številne nagrade, med drugim pa je bil nominiran tudi za oskarja. Leta 1998 sta skupaj z francoskim producentom Didierom Brunnerom, pričela razvijati nenavadno zgodbo o majhni okroglolični in dobrodušni babici Souza in njenem vnuku Championu, za katero sta porabila celih pet let. Ko je lani ta skrbno negovani biser končno prišel v kina, kritiki niso znali skriti navdušenja. Pri Los Angeles Daily News so ga opredelili kot »divje domiselno in popolnoma originalno kreacijo«; pri Sun Newspapers of Cleveland kot dokaz, da je še vedno »veliko življenja v ročni animaciji«, pri Northwest Heraldu kot »nenavadno naslado, originalno vizijo, ki zvišuje nivo moderne animacije« ali pri Movie Habitu kot »silno zabavno alternativo Disneyu in Pixarju.«
Za Sylvaina Chometa, kot pravi sam, so sodobni animirani filmi precej rigidni. V prvi vrsti bi naj bili namenjeni za otroke, sprožali bi naj le dobre občutke in končali z moralko. Hkrati se v njih marsičesa ne sme pokazati, npr. nekoga, ki bi kadil cigareto.
V prvi vrsti je Chomet hotel napraviti nekaj drugačnega, hkrati pa se je uspešno izogibal običajni poti, posneti pretirano komercialen ali pretirano umetniški film. V trojčicah tako domujejo elementi, za katere vemo, da polnijo kinematografske blagajne, pri čemer izstopajo predvsem happy end in navidezno običajni akcijski pregoni ob koncu filma. V iskanju tretje poti je Chomet našel svoj svet, ki je poln karikatur (tudi na račun zapitih Francozov in debelih Američanov), navezav na igrane filme oziroma na filmske klišeje (npr. pretirane eksplozije ob nesrečah avtomobilov), ki koketirajo z nadrealistično estetiko in so skrajno domiselne. Eksperimentalno držo potrjuje tudi dejstvo, da v filmu ni dialogov, pri čemer se takoj spomnimo Tatijevih nemih umetnin. V filmu tudi pojejo, kar je seveda stalnica komercialnih celovečernih animiranih filmov, a drugače, veliko bolj izvirno. Vse ostalo je izven vsake možne obeseditve in je presežek običajnega in pričakovanega.
Izdelek, ki bo morda katapultiral nove smernice animiranega filma. Ali pa bo, kot se prepogosto zgodi, končal kot izjema v sivini prežvečenega.
Upamo lahko le, da bo Chomet svežino iz prvega celovečerca ohranil tudi pri naslednjem projektu, ki bo nosil naslov Barbacoa in bo našim pogledom na voljo v naslednjem letu.
Trojčice iz Bellevilla so do
naslednjega četrtka na sporedu kina Udarnik. Film, za katerega ob resnem
filmskem gurmanstvu velja povabilo kot ukaz. Oglejte si ga!
