Ang Lee
Ime Ang Lee se zahodnemu filmskemu gledalcu že kar nekaj časa ne zdi nič več eksotično. Vedno znova ko so na sporedu velike filmske nagrade, je njegovo ime v ožjem krogu kandidatov za ovenčanje. Pri tem je predvsem eno dejstvo vredno nadaljnjega premisleka. Kako je pogled tega, leta 1954 na Tajvanu rojenega režiserja, postal tako relevanten za zahodno kinematografijo?
Vsaj zdi se, da je odgovor preprost. Po zaključku
šolanja na Nacionalnem Tajvanskem kolidžu se je odločil za nadaljevanje študija
v ZDA. Leta 1975 se je vpisal University of Illinois, kjer je diplomiral iz
gledališke režije, tekom izpopolnjevanja ob boku Spikea Leeja na Newyorški
univerzi, pa je dodal še diplomo iz filmske režije. Sprva se je Lee, sicer manj
uspešno, lotil pisanja scenarijev. Leta 1992 mu je končno uspelo iznajti vzorec
kako se kot priseljenec adaptirati v zahodni miselni sistem. Da, »prava stvar«
je kar sama »kulturna adaptacija«, kar je tudi tema njegovega režijskega prvenca
»Pushing Hands«. Toda pravo odkritje je postal šele z naslednje leto posnetim
gejevskim filmom »The Wedding Banquet«, ki besedno zvezo »kulturna adaptacija«
popelje v povsem nove dimenzije. Ob drami, ki jo sproža problem asimiliranja v
zahodno družbo, doda še problematiko spoprijemanja z družbenim neodobravanjem
homoseksualnosti, vse skupaj pa zaokroži z lahkotnim in šarmantnim humorjem, ki
ga prinese situacijska zmešnjava, v kateri se v ameriško družbo asimilirani
homoseksualni Tajvanec zavoljo staršev poroči, da bi tako obdržal svojega
ljubimca. Film je pomenil prvi Leejev naskok na filmski Olimp. Za film je med
drugim prejel prvo oskarjevsko nominacijo in zlatega medveda v Berlinu. Že v
naslednjem projektu iz leta 1994 »Eat Drink Man Woman« je recept svojega uspeha
razvil še do večje kompleksnosti. Zgodba tokrat govori o tajvanskem kuharskem
mojstru, ki se ponaša z tremi čudovitimi odraslimi hčerami. Življenjski ritual
se spleta okrog skupnega nedeljskega kosila in njihovih ljubezenskih prigod. Ta
šarmantna filmska poema, mu je prinesla drugo nominacijo za tujejezičnega
Oskarja. Nekje v tem času je verjetno Lee že ugotovil, da če bo snemal samo
kulturo, ki jo lahko prepozna kot svojo, ne bo tako uspešen kot bi lahko bil, če
se loti zahodu bolj domačih tem. Film iz leta 1995 je tak prav vsakem pogledu.
Klasična evropocentrična smrkava romanca Jane Austen »Sense and Sensibility« se
je zdela nadvse bizarna izbira za režiserja Leejevega profila, a spet samo na
površju. Ang Lee je s svojem edinstvenim multikulturnim čutom, ponovno videl
globlje. Film, ki je predstavil Emmo Thomson kot scenaristko in Kate Winslet kot
igralko oskarjevskega profila, pomeni eleganten triumf izgube razuma v čutnosti,
za katerega nihče ne bi mogel reči, da ga je posnel azijski režiser. Lee je
našel pravo razmerje med detajlom in univerzalnostjo, ki je razumljiva povsod po
svetu. Njegov pogled na zahodno kulturo je kot oko sodobnega popotnika -
kozmopolita, ki se zvedavo sprehaja po tem našem, vedno manjšem svetu. Ker do
obisti pozna obe dominantni civilizaciji iz te vednosti izpeljuje svoje
univerzalne filmske podobe. Nedvomen vrhunec izraznosti in opisanega motrenja
sveta je leta 1997 posneti »The Ice Storm«. Film, ki je Američane na najbolj
intimen način poučil o njihovi kulturi. Lee je mojstrsko postavil zrcalo
ameriški malomeščanski družbi in hkrati po zen-budističnem načelu pustil toku
tok. Skratka kinematografija »najmanjšega upora«. Klasičen Leejev pristop do
filma je medtem postala raziskava, ki jo dovrši z vrhunskim končnim izdelkom. Po
tem filmu je tako pričel priprave za novi vrhunec. Leta 1999 se je bolj ali manj
neuspešno poskusil v vesternu »Ride with the Devil«, nakar je leto kasneje
izkušnje pridobljene na tem projektu prenesel v svojo otroško fantazijo, ki se
je tkala skozi podobe Hongkonških wu-xia filmov, ki jih je kot mladostnik gledal
na velikih platnih rodnega Tajvana. Uresničitvi teh fantazij je film »Crouching
Tiger, Hidden Dragon« in pomeni Leejev naslednji filmski presežek. Z najbolj
optimalnim združenjem obeh svetov – zahoda in vzhoda, je pred oči vesoljstva
postavil zahodno zgodbo ovito v celofan vzhodnega »mečevalskega« filma.
Kombinacija, ki mu je ob 10 nominacijah med drugim končno prinesla Oskarja za
najboljši tuji film. Naziv, ki ga je pred tem že dvakrat neuspešno naskakoval. V
novem tisočletju se je opogumljen z to nepozabno izkušnjo, lotil Hollywoodskega
»mainstreama«. Leta 2003 se je tako poprijel »Hulka« - mogočnega zelenega
velikana posnetega po znameniti stripovski in televizijski predlogi. Ob
klasičnih popkornovskih efektih je film obogatil z freudovsko kompleksnostjo in
s tem spravil v zadrego marsikaterega gledalca. Film mu je pobral veliko moči in
tudi ugleda, zato se je letos po letih abstinence vrnil z naslednjim vrhunskim
izdelkom, ki - izvzemši Hulka - ponovno kaže na kontinuiteto v njegovem filmskem
ustvarjanju. Brokeback Mountain lepo zaokroža njegov
dosedanje delo. Na enem samem mestu združi vse presežke, ki krasijo njegov
filmski izraz in pripovedno moč. Film letos upravičeno velja za favorita na
Oskarjih in verjetno kaže na to, da Ang Lee tokrat vendarle ne bo samo
opazovalec iz parterja, kjer ima sicer vsako leto že rezerviran sedež. Clint
Eastwood bo letos slavnostno zarohnel: »and the oskar for best
Achievement in Directing goes
to --- Ang Lee. Dodajmo -- Well deserved…
