Janja Glogovac
L....kot ljubezen
(2007)
Novih slovenskih filmov, kljub deklarirani filmski krizi, kar ne zmanjka. Danes vam bomo tako predstavili celovečerni prvenec mlade mariborske režiserke Janje Glogovac, »L kot ljubezen«, v katerem med drugimi zaigrajo Lucija Šerbedžija, Davor Janjić, Ksenija Mišič, Sebastijan Cavazza in Rade Šerbedžija. Film so delno posneli tudi v Mariboru.
Gina je mlado dekle, ki zaključuje študij filma na slavni filmski akademiji v Pragi. Posneti hoče svoj prvi film, a se pri tem sooča z več težavami: ne samo da nima denarja, nima niti zgodbe. Med iskanjem obeh preživlja čas v nočnem klubu, kjer se zbirajo begunci iz Jugoslavije. Tam se seveda zbirajo sami ne-povprečneži, alternativci in ekscentriki, tako da imamo postavljeno osnovo za gledališko igro. Brat lastnice kluba je skrivno zaljubljen v Gino, zato napne vse sile, da ji zagotovi denar za film. Z iscenirano prometno nesrečo želi s prevaro dobiti denar od zavarovalnice, a se načrt izjalovi: namesto denarja vanje »trči« mafijski posrednik z drogo, ki pristane v naročju pozitivcev. Slednji ga skušajo čim bolje prodati in tako financirati film, a kaj ko tudi oni drogo nekam založijo. Odveč je poudariti, da mafija za njimi ne pošlje španske inkvizicije z mehkimi blazinicami, ampak vse kaj drugega …
Kako prepoznamo prvenec nekega umetnika? Tako, da v svoje prvo delo da preveč sebe. Prva dela mladih umetnikov niso toliko dela kot nekakšna osebnostna psihoterapija, s katero avtor razčisti s svojimi travmami. Kaj torej tare Janjo Glogovac? Kot vse mlade filmarje vidi svet izključno skozi celuloidni trak. Ta opna je tako močna, da opazimo pojav značilen sicer za mnogo slovenskih filmarjev: niso sposobni razmišljati izven okvirja filma, če pa že naletijo na kakšno stvar izven tega, jo slej ko prej prestavijo v terminologijo filma. Kot bi se svet začel z izumom filma.
Skratka, v filmu »L kot ljubezen« je v ospredju film, film, film, film, film. Avtorica hoče povedati, da je film najpomembnejša stvar na svetu, vesolju in okolici. Film, film, film, film in nič drugega kot film, film, film, film in še enkrat film. Vse lepo in prav, a težava je, da je ta ljubezen do filma zgolj »fiks« ideja. Avtorica bi rada posnela film, a hkrati ne ve kaj bi povedala. Tako je zaljubljena v proces nastajanja filma in film, film, film, film, film, film, da na zgodbo pozabi. Kaj storiti v tem primeru? Preprosto, posnemi film o sebi, kako se trudiš posneti film, film, film, film, film, film, za katerega nimaš zgodbe. Filmu je podrejeno vse, tudi ljubezen in izven filma ni nič. Sprva se sicer zdi, da je kalvarija o filmu le nekakšen MacGuffin, torej vzrok za kolobocije in zgodbo, a sicer posrečen nastavek založene droge, vedno zadete babice, obupanih filmarjev in zmedenih mafijcev ter komedijo zmešnjav avtorji nekako nočejo izkoristiti in se raje ubadajo s tem, kako posneti en »frdamani« film.
Rezultat je torej film avtorice, ki na nekakšen vojerski način snema sebe v »meta« filmu, gre torej za nekakšen filmski dnevnik. S tem verjetno razčiščuje neke svoje osebne zadeve, kar je vse lepo in prav, a vprašanje koliko to zanima nas gledalce. Rekli bi, da ne kaj dosti. Ko glavna junakinja tam nekje na polovici filma že stotič vzdihne kako bi snemala film, bi ji najraje vrgli denar v platno, pa naj že posname ta film, da bo enkrat dala mir. Skratka, poanta filma je: film, film, film, film, film, in če slučajno niste vedeli, vsi živimo v filmu, filmu, filmu, filmu. Vam vaše življenje ni všeč? Izstopite iz tega filma in pojdite v drugega.
Škoda izjemnega talenta Rade Šerbedžije, ki je
zreduciran na črnega »bavbava«, ki se v avtu ponoči vozi naokoli in grdo gleda.
Še dobro, da film premore vsaj nekaj posrečenih komičnih vložkov. Aha, in da ne
pozabimo: vse kar v življenju šteje je film, film, film, film, film, film.
Matej Frece
