Janez Lapajne
Kratki stiki
(2006)
Morbidni Slovenci ali Janez Lapajne?
»Kratki stiki«, slovenske »Kratke zgodbe«, ki jih je pred desetletjem posnel pred kratkim umrli Robert Altman – to med drugim slutimo tudi v naslovu - ali slovenske »Pasje ljubezni« ali slovenski »Pasji dnevi« ali še bolje slovenska »Magnolija«, so film, v katerih like, ki izgledajo zaradi svoje čustvene paraliziranosti, zdolgočasenosti in neodločnosti skoraj kot zombiji ali mumije, združujejo življenjske situacije, za katere si želimo, da se ne bi nikoli zgodile. »Kratki stiki«. No ja, čustva sicer obstajajo, a prilezejo na dan težje, kot s carskim rezom, šele ob občutkih krivde ali sočutja. Naslov Lapajnetovega filma je več kot ustrezen, saj liki zaživijo šele ob teh kratkih stikih. Ali smo Slovenci res tako paralizirani?
To vprašanje se namreč vsiljuje zaradi specifičnega načina ustvarjanja trenutno poleg Cvitkoviča vsekakor najbolj perspektivnega slovenskega filmskega režiserja Janeza Lapajneta, ki je z svojima obema celovečercema postal absolutni zmagovalec v letih 2002 in 2006 na festivalu slovenskega filma v Portorožu, četudi brez pomoči države. Snema namreč brez snemalne knjige. S tem skuša pridobiti na avtentičnosti, saj soustvarja celotna ekipa tako like, situacije, dialoge, kot tudi celotno občutje. In to, morda celo brez razloga, morbidno, paralizirano, brezciljno tavanje je ustvarila celotna ekipa, čeprav je seveda oče ideje eden redkih avtorskih režiserjev v Sloveniji, ki se v svojih delih podpisuje tudi kot scenarist, montažer in producent. Če vzamemo, da je takšna slovenskost, to ne more več biti predmet negativne kritike, ampak postane nujnost. Kljub temu bi si težko predstavljali, da na svetu obstaja narod, ki premore tako malo vedrosti in humorja, kot »Lapajnetova« Slovenija. Gre očitno tako za »slovenskost« kot za avtorski pristop.
Podobnosti s prej omenjenimi filmi je veliko, tudi vsebinskih. Predvsem pa gre za specifičen mozaični stil, v katerem ne gre toliko za zgodbo, kot za preslikavo neke ideje ali nekega utrinka, ki so mu zgodbe samo v oporo. V »Magnoliji« so to obrazi gonje za uspehom, v »Pasjih dnevih« poletna vročina in degenerirani primestneži, v »Kratkih zgodbah« usode zapletenega življenja ljudi, ki so si blizu. V tem pogledu je Lapajnetovo slikanje kratkih stikov dostojen izdelek in nikakor ne zaostaja za prej omenjenimi mojstrovinami, je stilistično dovršen in prepričljiv film, ki te posrka vase in te kljub pretirani hladnosti likov ne pusti docela hladnega, kaj šele zdolgočasenega. Prav montaža - nelinearno sosledje dogodkov oziroma posledično suspenz – je tista, ki filmu, tudi poleg več kot primerne glasbe Uroša Rakovca, vliva življenje.
Dialogi so končno naravni, filmsko prepričljivi
in kljub družini Cavazza ne dišijo niti malo po gledališču. Tudi v tem smislu je
Lapajnetov film vzor za slovensko filmsko prihodnost. Prav zaradi tega je eden
izmed slovenskih igralcev film videl kot dokumentarec
Boštjan Lah
