Peter Jackson
KING KONG
(2005)
Smo v letu 1933. New Yorku v času gospodarske krize, ko prihodnosti ne kaže nič dobrega. V svetu, ko se je kotil kapitalizem kot ga poznamo danes, je vsak prepuščen svoji iznajdljivosti. Priča smo realizmu, ki v fikciji ne išče več svojega zrcalnega odseva ampak le še presežek. S to dozo absolutne realnosti se prične verjetno letos najbolj pričakovani film - King Kong novozelandskega »wunderkinda« Petra Jacksona.
King Kong je Jacksonova otroška obsesija in eden pomembnejših razlogov, da se je oprijel filmskega biznisa, hkrati pa je ustvarjeni »remake« zahvala in merjenje mišic, v katerem je učenec prekosil svoje učitelje, zgodovinski kult pa ovenčal v fikcijo, ki ji je v zgodovini le malo podobnih.
Originalni King Kong iz leta 1933 je vsaj po motivih simetralno nasprotje Jacksonovega. Za takratne razmere visokoproračunski, vendar navsezadnje ekspedicijski, skoraj eksplotacijski film sta posnela Ernest Schoedsack in Merian Cooper, drugače samo dva izmed množice obupanih filmarjev, ki so v času krize tavali po eksotičnih lokacijah in neuspešno iskali “to, česar belec še ni videl, še manj pa posnel” dokler nista leta 1933 končno iznašla recepta za uspeh in se v svetovno filmsko zvezdoslovje katapultirala z ultimativnim ekspedicijskim filmom, “osmim čudom sveta” - King Kongom.
King Kong je bil epska alegorija, lepo je ujel tedanje strahove, tesnobe, frustracije, fobije in paranoje. Rušil je velike tabuje, posebej problem rasne segregacije. Toda Hollywood je bil v začetku tridesetih itak največji, najbolj dekadentni lomilec tabujev na svetu. To je bil čas, ko ni bilo tabuja, ki ga Hollywood ne bi zrušil. In Jackson je paralelo potegnil ravno v tej dimenziji. Film je sicer vrnil v čas nastanka, a sporočila je aktualiziral, potenciral, perverziral, jih naredil še večja, v nebo vpijoča. Bitka za preživetje in obstanek je tokrat daljša, bolj brezkompromisna in brutalna ter seveda tudi bolj spektakularna.
Carl Denham (Jack Black) arogantni in častihlepni filmski režiser na ulici pobere sestradano igralko, Ann Darrow (Naomi Watts), bolj kot ne ugrabi perspektivnega scenarista Jacka Driscolla (Adrien Brody), zbere filmsko ekipo, najame staro, utrujeno ladjo Venture, in odpluje proti Otoku lobanj, atolu pri Sumatri, ki ga ni na nobenem zemljevidu in na katerem med ostanki stare civilizacije in predzgodovinskimi pošastmi živijo eksotični, vraževerni, zelo prestrašeni domorodci, ki takoj ko zagledajo seksi blondinko, v njej vidijo dar svojemu poganskemu božanstvu, King Kongu orjaški gorili, ki se vanjo nesmrtno zaljubi. Vse ostalo je zgodovina v neštetih variacijah. Perverzna in bizarna ljubezenska romanca, ki ji ni para.
Konga, ambicije filmske ekipe po več realnosti, po večjem spektaklu, potem uspavajo in odpeljejo v New York, kjer ga prelevijo v atrakcijo za ameriški jet-set. Izgubljeni ljubezenski objekt gorilo nato požene v blaznost, v kateri zgazi New York, podre Šesto avenijo, raztrga vlak na Tretji aveniji in skupaj z ponovno najdeno ljubeznijo zleze na Empire State Building, največjo zgradbo v mestu, kjer potem, preden ga sestrelijo in pokončajo vojaška letala, za nekaj trenutkov skupaj z svojo družico kraljuje kot kralj džungle.
“Letala so ga potolkla,” dahne policaj. “Ne, niso ga letala,” odvrne Carl Denham: “Lepota je ubila zver.” S tem izusti eno najlepših in najbolj slavnih replik v zgodovini filma. “It wasn't the airplanes. It was beauty killed the beast.”
Iz filma odmevajo spektakli minulega stoletja. Megalomanski Jurassic Park brez eksperimenta, Lord of the Rings izgubljene civilizacije in ne nenazadnje nečloveško romantični Titanic. Ko gorila zdrsne iz stolpnice in se pogrezne v globino velemesta je to potenca tiste modre in ledene pošasti, ki je v Cameronovemu Titancu za vedno pogoltnila ljubezen med Jackom in Rose in jo s tem pahnila med legende. Zdi se, da na koncu manjka samo ostarela Fay Wray, ki je v originalu odigrala Ann Darrow, kako se spominja ljubezni svojega življenja. In res. Dejansko bi, če ne bi umrla ravno med produkcijo filma, nesmrtne besede King Konga za 21. stoletje, smela dahniti prav ona.
King Kong leta 1933 ni dobil niti ene
Oskarjevske nominacije, po globusih tudi Jacksonovi verziji slabo kaže, je pa
bil za uteho, globalni hit. Nekaj, kar bo, kljub nesporni kvaliteti, Jacksonov
film težko ponovil. Nenazadnje je današnja kriza kot paralela tedanjega časa,
globlja – globalna. Tokrat se išče nekdo, ki bo v življenje spet vrnil realizem.
