Jon Favreau
Iron Man
(2008)
V teh dnevih je v svetovnih kinematografih pa tudi pri nas največje gledanosti deležen film »Iron Man«. Film posnet po stripovski predlogi je nastal v režiji Jona Favreaua, v glavnih vlogah pa nastopajo Robert Downey jr., Gwyneth Paltrow, Jeff Bridges in Terrence Howard.
Tony Stark, genialni in hedonistični playboy v srednjih letih, ki je življenje posvetil izdelavi novih tipov orožja ter ženskam, sredi puščave demonstrira svoj najnovejši izum: raketo, ki v enem mahu zradira celotno gorsko verigo. Vse lepo in prav, a kmalu ga z lastnim orožjem napadejo in ugrabijo teroristi, ki bi od njega radi, da jim naredi še močnejše orožje. Tony se loti dela, a namesto orožja zgradi železen oklep poln različnih orožij, s pomočjo katerega pobegne teroristom, prej pa jih seveda razstreli na koščke. Ko se vrne v domovino, se odloči, da bo prenehal z izdelavo orožja in kot Iron Man preostanek svojega zavoženega življenja posvetil boju za pravico. Upravni odbor se z njegovo odločitvijo seveda ne strinja, saj je dobiček od prodaje orožja prevelik, za nameček pa se znova sestavijo teroristi, ki se mu hočejo za vsako ceno maščevati ...
Zadnjih deset let smo priča eksploziji filmov po stripih. Čeprav se je med njimi našlo kar nekaj dobrih filmov, recimo »Iz pekla«, »Svet duhov«, »Zgodovina nasilja«, »300«, »V kot Vroče maščevanje«, »Mesto greha« itd., pa danes žanr "filma po stripu" enačimo s podžanrom "filma po ameriškem superherojskem stripu." V tej kategoriji nedvomno prednjači podjetje Marvel, saj so tako rekoč vsi tovrstni filmi zadnje dekade posneti po njihovih junakih. Spider-Man, Punisher, X-Men, Blade, Hulk, Fantastic Four, Elektra, Daredevil in še bi lahko naštevali. Vsi ti filmi slepo sledijo enemu in edinemu receptu, ki ga pri Marvelu premorejo: v vsaki zgodbi smo priča sleherniku, ki se zaradi nekakšne nesreče spremeni v super-bitje, nakar po svetu seje subjektivno pravico in tako osrečuje ljudi, vmes pa se nekako zgodi še geneza super-negativca, s katerim se udari na koncu filma in ga seveda premaga.
Film »Iron Man« iz tega železnega pravila ne izstopa niti za milimeter. Vsi elementi običajne superherojske stripovske zgodbe so tu, priča nismo niti kančku evolucije. Žanrsko in tehnično izpiljen film, ki mu razen tisočkrat prežvečene zgodbe pravzaprav nič ne manjka. Jeff Bridges je standardno odličen in zopet potisnjen v senco, Robert Downey pa je pravzaprav odlična izbira za glavnega igralca, saj je edini, ki filmu daje malce živosti in vibrantnosti ter ga v resnici reši pred potopom. Ciljna publika so nedvomno moška »otročad« tik pred puberteto ali malce že v njej, ter seveda tisti odrasli, ki še vedno negujejo takšnega otroka v sebi. Ta demografija bo v filmu nedvomno zelo, zelo uživala, a tisti, ki upajo, da se je spet zgodil kakšen presežek tipa »Spider-Man 2«, bodo rahlo razočarani. Mogoče v nadaljevanju čez dve ali tri leta.
Dobronameren nasvet takšnih stripov in filmov
vključno z Iron Manom je ta, da drugim delaj tisto, kar želiš, da drugi delajo
tebi. To je sicer lep namen, a stvar se precej zalomi, če se tega pravila loti
uresničevati mazohist. Početi dobro je v resnici izvor vsega slabega, kajti
dobrota je preveč subjektiven pojem, da bi ga lahko posplošeno in velikodušno
vsiljevali ostanku sveta – v resnici nihče niti nima te moralne avtoritete - kar
pa ljudi in vlade in razne organizacije seveda ne ustavi, da si je ne bi vzele.
Ne reče se zastonj, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Veliko bolje
je slediti bolj pasivnemu principu, da drugim ne počni tega, kar nočeš, da
počnejo tebi. A na taki osnovi bi v trenutku izginilo materiala za 99% zgodb,
zato bomo še v nedogled dobivali takšne filme po stripih kot je »Iron Man«.
Matej Frece
