Maja Weiss
Instalacija ljubezni
(2007)
Novi slovenski film »Instalacija ljubezni« smo imeli priložnost premierno videti v sklopu Ljubljanskega filmskega festivala, bil pa je tudi eden prvih festivalskih filmov, ki je nemudoma za tem prišel na redni kinematografski spored. V tej romantični satiri, drugem celovečernem filmu Maje Weiss, med drugim zaigrajo Bernarda Oman, Igor Samobor, Branko Završan in Desa Muck.
Mojca je zdolgočasena žena bogatega, a večno odsotnega moža. V življenju ni dosegla in naredila nič omembe vrednega, zato se je sredi 40-ih loteva bivanjska kriza srednjih let. Stvar pobegne izpod kontrole, ko zopet naveže stike z Milošem, svojo ljubeznijo iz študentskih let, toda namesto z njim se v afero poda z notoričnim mladim umetnikom, ne vedoč, da je le osrednji lik v Miloševi najnovejši umetniški stvaritvi, resničnostnem filmu.
Če ob naslovu filma pomislite, da gre za še en tipično slovenski film slovenskih umetnikov, ki je v prvi vrsti namenjen le drugim slovenskim umetnikom in zdolgočasenim filmofilom, ki so videli preveč filmov, potem se ne motite. Za tistih 80.000 slehernikov, ki so uživali ob »Petelinjem zajtrku«, ta film gotovo ni. Vsaka primerjava je pravzaprav popolnoma neprimerna, malodane nepravična.
Čeprav se po vsebini sodeč film ukvarja ravno s
temami, ki doleti mnogo žensk v njihovem življenju, pa se vsa zadeva že na
začetku ustavi, nekako tako kot bi v fin urin mehanizem vlili kak liter sirupa.
Najprej moti tipično lesena igra, ki nas strezne in opomni, da je prekrasna
lahkotnost igranja Vlada Novaka bolj izjema kot pravilo. Nekje na polovici,
avtorji slovensko dramo trpeče ljubezni abstrahirajo na gole koncepte absurda in
potem z njimi pretiravajo vse do konca, ko se filmu dokončno strga: mešanje
žanrov od telenovel do meta filma in meta-meta-meta-meta-filma, vse do točke, ko
nam med odjavno špico da vedeti, da tudi gledalci nismo nič drugega kot film.
Kdo gleda koga? Mi film ali film nas? Ali drugi vidijo nas kot filme? Ta
obsedenost s filmom kot edinim medijem, ki ima težo, spominja na blogerje, ki ne
znajo več razmišljati o popolnoma običajnih stvareh, če jim ne morejo po vsej
sili prilepiti pridevnika »blogersko«. Žal, toda tako kot se svet ni začel z
blogi, se tudi ni začel s filmom oz. drugače povedano, vse kar obstaja, ne
izhaja zgolj iz domene filmskega. Nasprotno. Film resda lahko prikazuje
realnost, a realnost še zdaleč ni film. Film lahko realnost posnema, s krajo iz
realnega življenja jo lahko tudi kdaj povzroča, definitivno pa je ne more na
novo ali kako drugače originalno definirati. To igračkanje z ogledali med
publiko in platnom in brisanja mej v smislu, da smo vsi film, je sicer narejeno
z dobršno mero precej domiselnih prijemov, še posebej v zadnjih 10 minutah, toda
to ne pomaga zakriti dejstva, da gre le za izlet v priljubljeno zatočišče
avtorjev, ki ne vedo ali ne znajo ali nočejo povedati ene normalne zgodbe.
»Instalacija ljubezni« je tako le še ena tipična slovenska art masturbacija
oziroma film, ki se igra zgolj s samim seboj, zgolj za lasten užitek in užitek
svojih avtorjev, v svoj vrtinec pa bi rad zvlekel še publiko. No, slednja je
sodelovanje odbila: Instalacijo bo videlo manj kot 3000 ljudi.
Matej Frece
