Steven Spielberg
Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull
(2008)
Pa smo v poplavi raznoraznih filmskih nadaljevanj dočakali novo nadaljevanje enega pionirjev te serialne »norije«, četrtega Indiana Jonesa, tokrat s polnim naslovom »Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull«. V filmu ob nepogrešljivem Harrisonu Fordu zaigrajo še Shia LaBeouf, Karen Allen, Ray Winstone, John Hurt in Jim Broadbent. Režira pa seveda ponovno Steven Spielberg.
Profesor Henry Jones še vedno poučuje zgodovino na svoji univerzi, v prostem času pa letu navkljub skače po svetu za mitskimi in izgubljenimi arheološkimi artefakti, ki spadajo v muzej. Tokrat se skupaj s komunisti, ki jih vodijo mokre sanje po imenu Irina Spalko, podi za skrivnostno kristalno lobanjo ...
Najnovejši film iz serije o neustrašnem arheologu je gotovo eden najbolj pričakovanih filmov leta. Zaradi previsokih pričakovanj, ki temeljijo na impresivnem pedigreju prvih treh filmov, je bilo neke vrste razočaranje skorajda neizogibno. Reakcije na film so zato pričakovane: nekateri ga kujejo v zvezde, drugi ostajajo mrtvo hladni, če ne celo malce žalostni. Pa poglejmo resnici v oči ...
Filmi o Indiani Jonesu nikoli niso bili mišljeni kaj več kot neobvezna »popcorn« zabava. Le zaradi dobrih scenarijev in izvrstne Spielbergove režije so postali kulturni pop fenomen, ki je postal prevelik za svoje dobro oziroma za dobro lastnih nadaljevanj. Zato sta se Spielberg in Lucas pametno odločila, da tudi iz četrtega filma ne bosta delala presežka, edina razlika je v tem, da jima je tokrat to dejansko tudi uspelo. Ko rečeta, da je to najboljši Indy film, ki sta ga posnela, ne lažeta: tipa dejansko in iskreno verjameta v to. Težava je le v tem, da je publika Indy filme doživljala na drugačen način, kot sta si avtorja predstavljala. Indy filmi so vedno bili nekaj več, še posebej tretji del, kjer je bil objekt pehanja junakov - sveti gral - izjemno tenkočutno prepleten v zgodbo o očetu in sinu.
Filmi o Indyju so v 80-ih tako zelo revitalizirali žanr arheološkega akcijskega filma, da so sprožili nešteto posnemovalcev, ki so ta žanr na sicer bolj mlačnih temeljih držali pokonci do danes, zato je toliko bolj žalostno videti, da četrti film o Indyju ni več film, ki bi bil drugim za zgled, temveč je postal, podobno kot najnovejši Bond, oponaševalec lastnih oponaševalcev. Glavni junaki bi se lahko brez težav namreč podili za katerimkoli drugim objektom kot kristalno lobanjo, saj slednja ne igra prav nobene bistvene vloge, le že itak anti-klimaktični konec filma pokvari do te točke, da je enostavno preveč znanstveno fantastičen, celo za Indy film.
Če se je v prvih treh filmih videlo, da je Spielberg vanje zlil svojo dušo in jih režiral po svojih najboljših sposobnostih, je v četrtem filmu jasno, da se je tokrat zelo zadrževal in se skušal umetno prilagoditi Spielbergu v osemdesetih. Takšna prisiljena režija je filmu le v škodo, saj razen akcijskega prizora ali dveh ter nekaj humornih referenc na prejšnje filme, ne ponudi ničesar, po čemer bi si ga zapomnili. Posebni učinki so zanalašč videti starinsko, montaža pa verjetno prav tako zanalašč šepa, saj kljub obilici nevarnih situacij, v kateri se naši junaki znajdejo, film ne premore niti enega prizora, ko bi dobili občutek, da so se rešili za las.
Na kratko povedano, tale film je neke vrste
streznitev, ki, podobno kot ob koncu zaljubljenosti, človeku odstrani roza očala
izpred oči in objekt svojega poželenja nenadoma zagleda v vsej svoji običajni in
prav nič pretresljivi banalnosti. Šele tu se potem vidi, ali je ljubezen dovolj
močna, da bo kljub temu trajala še naprej. Na srečo je vsaj Harrison Ford
takšnega kalibra, da bo kot Indy izgledal odlično tudi takrat, ko bo od njega
ostal le še okostnjak.
Matej Frece
