Francis Lawrence
I Am Legend
(Jaz, legenda)
(2007)
Znanstveno fantastični film »I Am Legend« drugače tudi režiserja videospotov Britney Spears in Jennifer Lopez, Francisa Lawrencea in razvpitega Willa Smitha, pripoveduje zgodbo o polkovniku Robertu Nevilleu, zadnjem človek na svetu. Vsaj tako se zdi. Tri leta prej so odkrili zdravilo a raka, a je mutiral v virus, ki je pobrisal 90% prebivalstva, ostalih 10% pa se je spremenilo v povampirjene pošasti, ki ne prenesejo svetlobe. Le Robert je ostal živ in zdrav in predvsem sam, kajti edino družbo mu predstavlja psica Samantha. Ker Robertova kri očitno vsebuje zdravilo, se ga že tri leta neuspešno trudi sintetizirati. Neskončno zaporedje morečih dni in predvsem noči, ko se mora skrivati pred 'temačniki,' pa se bo kmalu in popolnoma nepričakovano prekinilo ...
Akiva Goldsman je ime scenarista, ob katerem velja biti oprezen. Njegovi filmi, čeprav vsi po vrsti izjemno veliki blagajniški hiti, imajo to grdo navado, da se v zadnji tretjini ali četrtini filma enostavno sesujejo vase. V kolikor se Akivi temu čudežno uspe izogniti napiše generičen film, ki ne izstopa. S tem seveda ni nič narobe, nerazumljivo je le to, da za takšne filme dobiva še Oskarje in druge nagrade. Spomnimo se »abominacij« kot so »Batman za vedno«, »Batman in Robin«, pa »zehanj« tipa »Čudoviti um« in »Da Vincijeva šifra« (ki je od omlednega filma neprimerno boljša v knjižni obliki) ali implozij kot sta filma »Jaz, robot« ali »Izgubljeni v vesolju«.
Film »Jaz, legenda« temelji na istoimenskem romanu legendarnega Richarda Mathesona iz leta 1954, ki je do danes postal ne samo klasika znanstveno-fantastične zvrsti, temveč na splošno klasično delo literature. Kljub precej plehki premisi je roman veliko globlji, kot se zdi na prvi pogled. Akiva je iz romana očitno vzel le njegovo osnovno premiso in zavrgel ves odličen komentar sodobne družbe. Kot rezultat je tokratna, že tretja predelava tega romana, intrigantna študija o osamljenosti sodobnega človeka, ki mora za preživetje še vedno uporabljati primalne lovske nagone. Will Smith z leti resnično postaja vedno boljši igralec. Ko ga vidimo na platnu, mu popolnoma verjamemo kako hudo je vsak dan posebej biti bitke za hrano, se izogibati na žalost računalniško ustvarjenim 'temačnikom' ter biti pri tem obupano, obupano osamljen. Ganljiv in boleč prizor, ko mu umre psica in se od groznega občutka osamljenosti prične pogovarjati z lutkami v zapuščeni trgovini, prikaže veliko širino Smithovega igralskega talenta. Film v prvih dveh tretjinah z dobršno mero občutka odlično gradi na latentnem suspenzu praznega planeta, ki se nekje med slikami kopiči in kopiči in kopiči dokler nekje na dveh tretjinah, avtorji vsega tega fantastičnega kapitala nenadoma ne zavržejo stran in postrežejo s sprevrženo in nerazumljivo kakofonijo zevajočih scenarističnih lukenj in nesmislov, pretirane in nepotrebne akcije, dokler se film ne konča v popolnem anti-klimaksu, ko iz kina odidemo razmišljajoč o tem, kako bi ti dve slabi uri lahko porabili za kakšno bolj produktivno početje. Škoda še ene obetajoče a zamujene priložnosti za končno res dober znanstveno fantastični film.
Za
spodobnejšo doživetje te klasične znanstveno fantastične zgodbe vam tako raje
priporočamo ogled različice iz leta 1964 z naslovom »The Last Man on Earth«.
Matej Frece
