Richard Shepard
The Hunting Party
(Pomlad v Bosni)
(2007)
»The Hunting Party« oziroma v slovenskem prevodu »Pomlad v Bosni«, je novi film priznanega mladega ameriškega režiserja Richarda Sheparda, zaradi katerega se je pred časom v naši soseščini med drugimi zvenečimi filmskimi imeni mudil tudi Richard Gere. Dokončani film smo lahko pri nas prvič pogledali v sklopu festivala LIFFe, zdaj pa ga je mogoče videti tudi na rednem programu naših kinematografov.
Hunt in Duck (v prostem prevodu Lov in Počep) sta ameriška novinarja odvisna od adrenalina. Potikata se po svetu in pokrivata najbolj nevarna vojna žarišča – ter pri tem izjemno uživata. Vse se spremeni, ko se v prvi polovici 90-ih sprehajata po Bosni. Huntu se ob grozotah prične obračati želodec in pred kamero doživi živčni zlom. Ker je oddaja šla v živo, ga odpustijo. Prične se njegov osebni in profesionalni propad dokler ves propadel ne ponikne neznano kam. Po drugi strani pa po koncu njunih skupnih dni gre Ducku pot le še navzgor. V službi napreduje, denarja je dovolj, žensk tudi in uživa navidez sanjsko življenje. Toda ves čas pogreša adrenalin smrti. Ko pet let po koncu vojne znova obišče Sarajevo, tam naleti na Hunta, ki trdi, da ve kje se skriva Lisjak, notorični vodja bosanskih Srbov in največji klavec vojne. Predlaga, da ga skupaj poiščeta. Duck takšne ponudbe seveda ne more zavrniti ...
Naslov »Pomlad v Bosni« se sliši kot še en balkanski filmski izdelek, ki je namenjen celjenju psiholoških ran, ki so jih dobili vsi narodi vpleteni v to krvavo vojno. Da gre torej za film, ki so ga naredile žrtve vojne za žrtve vojne. V resnici gre za ameriški, »holivudski« film, od scenarija, režiserja in igralcev dalje. Vklopljeni so vsi klasični elementi akcijskih filmov. Imamo dva in pol glavna junaka, ki sta med seboj povezana globlje kot s svojimi ženskami, torej imamo buddy-buddy komedijo. Uspe jima nemogoče in za nos vodita ne samo negativce temveč tudi NATO vojake pa vse tja do navadnih natakarjev. Ni je stvari, ki je ne bi mogla narediti z levim prstom. Potem imamo še popolnoma črno belo sliko krivcev in žrtev (Srbi slabo, muslimani dobro), motiv vendete, diaboličnega negativca ter obvezen srečen konec, kjer naši fantje rasturajo in dosežejo svoj cilj.
Postavi se vprašanje: je od vojne že minilo toliko časa, da lahko narodi Balkana
pogledajo takšno amerikanizirano različico dogodkov neobremenjeni? Se lahko
komičnim elementom v tem filmu že smejijo? Na srečo je scenarist in režiser
Richard Shepard vedel, da sta odgovora na zgornji vprašanji nikalna, hkrati pa
je psihološki profil balkanskih narodov dovolj dobro poznal, da jih ni
zreduciral na dvodimenzionalni karton, kot to ameriški filmarji še preradi
delajo. Čeprav je posnel na prvi pogled precej enodimenzionalen film, je takšen
le na videz. Resničnost dogodkov na katerih temelji dajo filmu do kosti srhljiv
in voajerski podton zaradi česar nastane na prvi pogled nezdružljiva mešanica
trilerja, akcije, dokumentarca in komedije, ki bi se po vseh pravilih morala
razpasti, a se hrabro drži skupaj, skoraj do konca. Slednji je seveda popolnoma
izmišljen in je videti kot pravičniške sanje avtorja, ki si takšen konec v
realnosti lahko samo želi. V resnici do njega ne bo nikoli prišlo. Od tod tudi
zametki komedije: ob absurdnih toda na žalost resničnih dogodkih, ki smo jim
priča, nam ne preostane drugega kot da se smejimo – iz obupa, ki ga poraja
občutek nemoči.
Matej Frece
