Boštjan Hladnik
V torkovem jutru 30. maja, najbolj deževnem v maju, je v 78. letu starosti zaradi bolezni umrl avtor ene največjih mojstrovin slovenske kinematografije, filma Ples v dežju iz leta 1961, režiser Boštjan Hladnik.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je pod vplivom francoskega novega vala slovenski film približal duhovni geografiji evropskega modernizma, njegov opus pa zaznamuje predvsem prepletanje realnosti in igrive fantazije. Med njegove najbolj znane celovečerne igrane filme, posnel jih je deset, poleg Plesa v dežju sodijo še Ko pride lev, Maškarada, Ubij me nežno in Sončni krik, s katerimi je v kontekstu slovenskega filma deloval kot enfant terrible, saj je rušil tako tematske kot znotraj-filmske tabuje.
Boštjan Hladnik, rojen 30. januarja 1929 v Kranju, od koder se je družina šest let pozneje preselila v Ljubljano, je imel 18 let, ko je od Pavle Jesih, lastnice ljubljanskega kina Matica, najprej odkupil 35-milimetrski projektor. Kot piše Zdenko Vrdlovec v priložnostnem katalogu ob Badjurovi nagradi, ki jo je Hladnik prejel za življenjsko delo, je potem kupil še 8-milimetrsko kamero in si doma uredil pravcato kinodvorano. In začel obiskovati tečaj za snemanje amaterskih filmov. Ne brez uspeha: že za svoj prvi amaterski kratki film Deklica v gorah iz leta 1947 je prejel nagrado na festivalu amaterjev v Salernu.
Druge nagrade je bil deležen za svojo diplomsko predstavo na takrat še Akademiji za igralsko umetnost, kjer je sicer študiral na filmskem oddelku, a brez praktičnega pouka. Na mednarodnem festivalu v Erlangenu leta 1953 je bil tako nagrajen za režijo gledališke predstave Strindbergove Gospodične Julije. Med letoma 1957 in 1960 je nadaljeval šolanje v Franciji in se tam družil z znanimi francoskimi režiserji, med drugimi s Claudom Chabrolom, pri katerem je tudi večkrat asistiral. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je bilo v primerjavi s Parizom »vse tako črno in žalostno«, da se mu je Smoletov eksistencialistični roman Črni dnevi in beli dan, ki mu ga je v ekranizacijo predlagal Taras Kermauner, zdel primerna podlaga za njegov prvi celovečerni igrani film – Ples v dežju. Dobili smo filmski modernizem, novi val in film noir, pa tudi enega najmočnejših trenutkov slovenske kinematografije. Film danes velja za najboljši slovenski film preteklega stoletja. Dobili pa smo tudi prvo pravo filmsko divo – Dušo Počkaj. Ples v dežju je bil tako za tedanje slovensko občinstvo skoraj šokantna mračna melodrama z osebami, ki so skoraj obsojene na neuspeh. Film ne dopušča nobene rešitve, a vendar je Hladnik sicer mračen film "ožaril" s skoraj sanjskimi podobami, ki so zgodbi dodale nekaj pravljičnosti.
Njegov najbolj
novovalovski film Peščeni grad iz leta 1962 je mračno vizijo Plesa prestavil v
svetlejše tone, v »lahkotno formo potepuške komedije, ki se prevesi v mučno
ljubezensko melodramo«. Naslednji, Sončni krik iz leta 1968, je film časa –
rock'n'rolla in mladih. Potem je bila na vrsti Maškarada iz leta 1971. Proglašen
za pornografijo, je film šel skozi cenzorske roke in bil skrajšan za 20 minut
erotičnih prizorov. Integralno predvajanje je film doživel šele leta 1982 v
ljubljanskem kinu Sloga in privabil 65.000 gledalcev.
Njegovi filmi potem postanejo vse bolj igrivi, fantastični, celo popartistični.
Tako v filmih Ko pride lev iz leta 1972 in Ubij me nežno iz leta 1979 Hladnik
provocira, osuplja in preseneča. Ne meni se za filmske konvencije, spodnaša
tabuje. Na sugestijo Bojana Štiha in »za pokoro« posname »kmečke« Bele trave iz
leta 1976 in »partizanski« film Čas brez pravljic iz leta 1986. Za nemškega
producenta pa v tem času posname tudi tri pornografske filme.
Provokativni in kontroverzni Hladnik se je seveda po logiki razmer zapletal v škandale. Pa naj je šlo za križe v njegovih filmih ali temačno vzdušje v Plesu. Peščeni grad ni smel na festival v Pulj, ker naj bi scenografija delovala kot kletka, v katero sta bila ujeta protagonista, pri filmu Ko pride lev je takrat petnajstletna Marina Urbanc na vprašanje, kaj je počela, spontano odgovorila, da je pač fukala. Pri Belih travah pa je cenzorka vnaprej prepovedala križe, cerkve, kavbojke in goloto; slednjo je Hladnik v obilju prinesel na slovensko filmsko platno.
V večini Hladnikovih filmov ne gre za realizem, ne gre jim za to, da bi ustrezal realnosti, marveč prej za to, kako bi jo presenetili in osupnili. Hladnikov »filmski princip« bi nemara lahko ponazorili z njegovim filmom Ubij me nežno, saj se na koncu izkaže, da je vse tisto, kar smo doslej gledali, le fantazija neke filmske osebe: toda ta »prebuditev v realnost« se obenem ujema s koncem filma, ki je za cineasta prav tako kot za njegovo filmsko osebo oblika njegove sanjarije.
Hladnik kljub večletni nominaciji ni prejel
najvišjega državnega priznanja na področju umetnosti – Prešernove nagrade; lani
pa mu je predsednik republike Janez Drnovšek podelil zlati red za zasluge pri
filmskem ustvarjanju 
