Metod Pevec
Estrellita - Pesem za domov
(2007)
V prejšnji oddaji smo se pogovarjali z režiserjem Metodom Pevcem o njegovem novem filmu »Estrellita - Pesem za domov«, ki ga v teh dneh lahko gledamo v slovenskih kinematografih. Danes bomo tako popolnoma samoumevno na obdukcijsko mizo položili prav ta film.
Dora po smrti svojega moža, slavnega violinista, odkrije, da je slednji imel ljubico. In ne samo to, imel je tudi neuradnega učenca oz. vajenca, 10-letnega Bosančka Amirja, ki pa kaže izjemen talent za violino, a si njegova revna družina ne more privoščiti ne instrumenta niti glasbene šole. Dora se s šokom moževe nezvestobe spopade na način vreden kakšnega psihologa: moževo zelo dragoceno violino podari Amirju, kateremu tudi plača glasbeno šolo – učiti pa ga bo morala moževa ljubica. Na ta način se klobčič medosebnih odnosov tako zaplete, da se mora slej ko prej tudi razplesti, na lep ali grd način, ampak na koncu bodo seveda vsi vpleteni na nek način osvobojeni.
Bivšega igralca in zdajšnjega režiserja in scenarista Metoda Pevca seveda ne bi mogli primerjati z Angležem Anthonyjem Minghello, režiserjem filmov kot so »Angleški pacient«, »Hladni vrh«, itd., toda kljub temu imata skupno točko: izjemen občutek za človeško čutenje. Tako Pevec kot Minghella sicer posnameta velik film o majhnih ljudeh in njihovih popolnoma življenjskih čustvih, toda na koncu si od celotnega filma zapomnimo le en prizor, ki traja le nekaj sekund, kajti v tem prizoru je podan cel svet, če se izrazimo malce domišljavo. In kar je najbolje, ta 'izbira' ultimativnega Prizora se od gledalca do gledalca razlikuje.
Zgodba je ena tistih, ki jih gre pričakovati od slovenskih umetnikov: naši junaki niso nikoli postavljeni pred izbiro ali v svojem življenju slediti vzgibom srca ali se odločiti za mirno, povprečno, a varno in zato morda dolgočasno življenje. Vsem je popolnoma jasno, da v življenju itak ne moreš početi drugega kot slediti Poslanstvu za katerega globoko v sebi čutiš, da si poklican. To Poslanstvo seveda ni nič drugega kot Umetnost v funkciji lepote. Estrellita tako preskoči celo plejado dobrih filmov, ki se ukvarjajo ravno s fenomenom te izbire in se obnaša, kot da ta izbira pravzaprav sploh ni izbira oz. nikoli ne bi smela biti.
Zdaj torej vemo: Umetnost je Poslanstvo, kateremu je potrebno podrediti prav vse. Svojega moža, njegovo ljubico, neprecenljivo violino, svoj zakon, svoje telo, svoje otroštvo. V zameno dobiš družino, pravo in duhovno. Umetnost - ter posredna ali neposredna a vedno brezpogojna ljubezen do nje - je povod in kanal, ki eksplozivno mešanico zatajevanih človeških odnosov privede do vrelišča oz. do točke, ko ljudem ne preostane več drugega, kot da si prenehajo lagati in se pretvarjati. Psihološka razrešitev in svoboda ter neznosna lahkotnost bivanja so seveda neizogiben rezultat sledenja svojemu Poslanstvu. Na vseh korakih bomo srečevali prave ljudi ob pravem času.
Če vam vse to zveni precej new agevsko, potem se ne motite. Estrellita je sprva videti kot tipična depresivna slovenska drama, a se konča kot ognjemet novodobne duhovnosti, ko se zavemo, da vso nesmiselnost naših bivanj in naključij le vodi prst Usode. Vse je v redu, pa četudi moramo zato kdaj doživeti posilstvo.
Kot rečeno, Pevec pokaže izjemen smisel za podajanje dokaj komplicirane zgodbe. Likov in podzgodb je več kot smo jih vajeni v povprečnem filmu, a mu kljub temu vse uspe podati v manj kot 100 minutah. Nekateri prizori, ki so sprva videti kot navadna art masturbacija, se po globljem razmisleku izkažejo za ključne. Recimo, igranje violine v zapuščeni cisterni verjetno prikaže violinistovo prostovoljno izolacijo od sveta, kajti med igranjem obstaja samo on in zvok violine, ki ga akustika cisterne samo še ojača, zato ni čudno, da lahko samo v tem svojem svetu stopi na pot moškosti, ko v njem prejme svoj prvi poljub – z drugo Umetnico seveda.
Škoda le, da Estrellita prihaja v
letu »Petelinjega zajtrka«, saj je za naše gledalce verjetno en dober slovenski
film na leto dovolj, zato bo film »Estrellita« ostal malce nezasluženo,
spregledan.
Matej Frece
