Bernardo Bertolucci
The Dreamers
(Sanjači)
(2003)
Zlata doba renesanse mladinskih aktivnosti živi le še v nostalgičnih besedah, zvokih in slikah. Eden nedavnih poskusov obujanja tega revolucionarnega in zanimivega časa iz konca šestdesetih, ko so mladi »še živeli svoje sanje«, je vsekakor zadnji film legendarnega italijanskega režiserja Bernarda Bertoluccija Sanjači, izvrstno posneti psihoanalitični portret treh upornikov, ki jih družijo ljubezen do filma, glasbe, filozofije, razne spolne avanture in druga preseganja ustaljenih meščanskih norm.
Čeprav se je revolucija dogajala zunaj, v javnosti, se je seveda sočasno odvijala tudi na intimnem področju. In prav slednje je tisto, ki v Sanjačih zanima Bertoluccija. Pariški študentski upori 1968 predstavljajo namreč le okvir zgodbe, medtem ko se večino dogajanja, tako kot v Zadnjem tangu v Parizu, odvija v velikem meščanskem stanovanju v centru Pariza. Tam se trije protagonsiti filma, Francoza Theo (Louis Garrel) in njegova dvojčica Isabelle (Eva Green) ter plahi ameriški študent (Michael Pitt) igrajo svoje nevarne igrice, ki bi se skoraj končale tragično.
V prepoznavnem Bertoluccijevem filmskem jeziku poskušajo Sanjači z nenehnim citiranjem filmske zgodovine spomniti na Godardove filme, na novi val oziroma na celotno takratno sceno francoskega filma. Dogajanje se prične tik pred revolucijo in konča v trenutku največjega vrenja. Trije junaki se srečajo med govorom Henrija Langloisa, dolgoletnega vodje ene najpomembnejših svetovnih filmskih ustanov Cinémathèque francaise (za Bertoluccija velja kot najboljša filmska šola na svetu), v času znane afere Langlois, ko je hotela država tega legendarnega moža odstaviti iz mesta direktorja. Francoska kinoteka ima tako v filmu kot tudi v Bertoluccijevem življenju posebno mesto, namreč vsi trije glavni junaki se tam prvič srečajo, hkrati pa je to bilo tudi mesto, kjer se je Bertoluccij prvič srečal s kultnim Godardovim filmom Do zadnjega diha (1595) z Jean-Paul Belmondojem in Jean Seberg v glavnih vlogah.
Kljub ustrezno
izbrani glasbi, prepričljivi igri, duhoviti uporabi izsekov iz kultnih
francoskih in ameriških filmov, bi lahko filmu očitali, da revolucija, kot jo
vidi Bertolucci, za današnje čase, prav gotovo pa tudi za tiste čase, izgleda
nekako medlo, zafrustrirano in nikakor provokativno. Film, ki ima sicer zaradi
mnogih elementov odlično vzdušje, se po svoji izrazni moči ne more primerjati z
nekaterimi kultnimi filmi takratne generacije, pa tudi ne z mnogimi od tisth, ki
jih citira.
Boštjan Lah
