Anne Fontaine

Comment j'ai tué mon père

(Kako sem ubil očeta)

(2001)

Medtem ko je Roberto Benigni lepoto življenja gradil na optimizmu tudi v najbolj nehumanih življenjskih okološčinah, je francoska režiserka Anne Fontaine v svojem predzanjem celovečercu iz leta 2001 Kako sem ubil svojega očeta storila ravno obratno. Pokazala je, kako žalostno, brezciljno in celo lažnivo je lahko životarjenje višjega srednjega razreda, ki bi sicer po vseh merilih meščanske družbe moralo biti porok za posameznikovo srečo. Ko se že zdi, da nas bo ta sicer na trenutke celo nenapeta in duhomorna psihološka drama pustila hladnega, se zgodi finale, ki bi ga lahko brez pretiravanja označili za enega najbolj razburljivih v zgodovini sedme umetnosti.

V zadnjem času smo v okviru programu art kino mreže doživeli kar nekaj filmov, ki so se precej kritično spoprijeli z vedno aktualno razsežnostjo družbenega mirkokozmosa, z analizo odnosa med starši in otroci. Med bolj optimističnimi nas je začaral očarljivi Vdor barbarov Denysa Arcanda, med bolj pesimističnimi in celo neprizanesljivimi pa jih lahko najdemo več: udarni Ken Park Larry Clarka in Edwarda Lachmana, koketni Mati Rogera Michella in morbidni Kako sem ubil svojega očeta. Zakaj neprizanesljivi? Slednji trije se v psihoanalitični maniri lotevajo najglobljih problemov otrok, ki jih servirajo izključno kot starševsko krivdo, pri čemer pa na našo srečo ne skušajo ničesar olepševati.

V našem primeru gledamo zgodbo mladega, uspešnega, a zgubljenega zdravnika Jean Luca, ki poseduje skoraj vse atribute meščanskega življenja, razen otrok. Ko pride na obisk njegov oče, ki ga je že pred mnogimi leti zapustil, pričnejo prihajati na dan najgloblje skrivnosti. Jean Luc je zgleden meščan le na zunaj. V resnici v življenju ne najde radosti, svojo ženo vara, poleg tega pa ji prikriva še nekaj pomembnejšega. Anne Fontaine razkriva odgovor po koščkih in šele v silovitem finalu izbruhne na dan izvor vseh Jean Lucovih tegob.

Kako sem ubil svojega očeta sicer ni toliko gledljiva, kolikor šokantna analiza prikritih negativnih čustev. Je film, ki vas bo razjezil in napolnil s prezirom, za kar se boste lahko zahvalili tudi odlični igralski zasedbi: Michel Bouquet (mnogi Chabrolovi filmi), Charles Berling (Smešno) in Natacha Reigner (Življenje, kot ga sanjajo angeli).

Boštjan Lah